Rudolfa Erjavca bukva

Včeraj sm dobil svoje. Ker sem dobil občutek… nadlege, nezaželjenosti, da sem tam pač po sili razmer. In včasih me niti ne bi motilo… včeraj me je, tako da mi je pač podrlo ostanek dneva. In pokopalo še današnjega.

Slika je link.

Anda entre nós, mas não é um de nós.

In danes rabim še:

- lep sms, ne pocukran ampak tak da bom nekomu pomemben, ne da sem zraven po sili razmer.

- potep. Kar je skoraj neizvedljivo, ker je avtu odpadel izpuh, zunaj je pa slab vreme

- dober koktejl zvečer zraven Housa

- nekaj špilov kitare

- dobro knjigo za zvečer…

Ker vem da je na dosegu roke verjetno le koktejl bom raje nehal pisat!

“Merkej”, je napisala,

“Hah, jz sm itak neuničljiv” sem jaz odpisal.

Torej neuničljiv, in koliko resnice je v tem? Glede na to, da me je dvakrat že pošteno nabasal avto, in da bi moral po vseh fizikalnih pravilih biti vsaj enkrat mrtev¹, ampak očitno ima nekdo večje plane z mano ali pa sem pač preprosto naredil še premalo škode na tem svetu

Bolj kot to, da sem neuničljiv bi si verjetno moral v glavo vbiti to, da sem udomačil trop ljudi okoli sebe, in drug trop je udomačil mene. No ja, priznam, saj trop je morda velik, ampak kaj ko imam zdrave odnose le z nekaj ljudmi, ki bi jih lahko preštel na prste podpovrečno nadarjenega lesarja². Tako da moja neuničljivost, zavoljo teh nekaj, ki ima za posledico tudi morda nekoliko neodgovorno početje sem in tja morda ni tako upravičena… Ampak, večkrat se bom moral ozreti nase, da bom sprejel to, da če sem imel enkrat srečo, lahko drugič reče: “Basta! Kaj, a misliš da bom skoz gledal nate in te iz dreka vlekel?” Včasih dobim lepo sporočilo, da se motim, ampak, kaj ko me sreča pamet takrat ko se mi zgodi³? In kaj ko je svet pač prelep, da bi ga “šparal” in ker je Japonska čisto preveč zanimiva, da je ne bi obiskal.

Morda enkrat, ko najdem mano srca, ampak tisto pravo, tako da ne vržem spet stran 4 let in še malo⁴, takrat bom nehal (jaja, lahko je za vogalom. O tej teoriji mogoče kdaj kasneje v kakem drugem prispevku). Ker ni pravično nekomu povzročat skrbi, vsaj ne na tak način. Do takrat pa… ujemi v jadra pravi veter. Sanjaj. Odkrivaj. Zato, ker me bo vprašal kakšna je bila Japonska, in jaz bom pripravljen⁵!

tko da…:

_________________

1. No malo matematike: star sem bil dve leti, povozil me je audi, ki je moral imeti kako tono, kakor vsak večji avto pač. Dvakrat. Najprej nazaj, in nato še naprej (ja, začeli so mu mahat, pa je šel popravit napako̷ in direktno čez trup. Torej matematika: dvakrat povožen čez trup pri kakih treh letih.

2. Audi, podpovrečno nadarjen lesar… Matrix owns me…

3.”*apčih* Incident *haaa*” Na zdravje Rudolf! Hvala.

4. Danes je Rudolf pastaklovsko zloben. In jutri mu bo žal. Ampak mu danes ni. (op.u.)

5. Lepo prosim: tukaj ne gre za “poskusi vse kar ti življenje da”, pač pa naredi nekaj iz svojega življenja. In verjamem da nisem bil ustvarjen zato, da čepim v brlogu in razmišljam o smislu življenja. Tudi zato. Ampak ne pa predvsem zato. In verjamem, da, če se lahko klatim po svetu in ga občudujem, da je bil narejen tudi zame, in narejen je bil zato da ga vidim!

502 zračna je padalska enota iz druge sv. vojne. Kaj za vraga s tem tukajle strašim, bo reku kdo?

No, zato ker ima Rudolf preveč časa in še več preveč idej, (ja, zadnjič sm ugotovil kako bom umrl: mlad in povsem brez energije, ker sem POVSOD!!) se je vpisal h padalcem. Ampak ne ravno takim kot je 502, pač pa jadralnim.

Torej, takole izgleda povprečen dan na urjenju za 502. zračno:

6.30 - se spraviš s postelje, ker je treba biti na terenu 8.00 (ne, slike ni, poleg tega sm takat slabe volje)

7.00 - pride Marko. Seveda sva pozna, ker je eden od naju ziher zaspal. (slike ni. Kaj, a naj naju slikam kako greva? noben od naju ni dost lep da bi naju lepil tlele gor, vsaj ne kako se voziva :))

8.00 - teren. In malo kasneje padala. Marko na startu:

Potem prileti nekaj herojev iz višjih leg, kamor popolni začetniki ne smemo

In ko se vržeš dol… moraš nazaj gor. Jasna povezava ane?

In ko si gor.. greš dol:

Ah ja, življenje je ena sama rutina. Ki ni vedno slaba, kot sem večkrat že ugotovil

Mineva eno leto, odkar sem se lotil pritrkovanja. In v tem času sem obiskal že večino podružničnih cerkva v naši župnijina raznih žegnanjih. Priznam, reč me je začela zanimati še bolj kot sem pričakoval, saj sem odkril velik potencial v tem načinu sodelovanja pri bogoslužju. (No dobro priznam, “sodelovanje pri bogoslužju” ni ravno popoln opis mojega zanimanja za te reči̷

Kdor ne ve, zakaj se pri pritrkovanju¹ sploh gre: Na zvonove se udarja izmenično, noben zvon ne sme udariti skupaj z drugim, pesmi pa niso kar tako neko nabijanje, ampak imajo svoj potek. Dva zvonova igrata pesem, tretji pa ponavadi gosti. Na Vrhniki tako poznamo okoli 20 različnih pesmi.

In tako smo začeli hoditi na razne nastope (imamo tudi set majhnih zvončkov, ki so mobilni), igrali smo celo v Vili Bled, pa tudi drugje…

Tole je set naših zvončkov v Vili Bled, kjer smo nastopali za direktorje turističnih organizacij cele Evrope. (in slika je slaba, moram nov telefon kupit

Skratka: v reči res uživam!

Tole od danes na sliki je žegnanje v Veliki Ligojni in Otvoritev doma Krščanskega bratstva invalidov in bolnikov v Zaplani.

Torej: Velika Ligojna

Zaplana. Moja prva in edina slikca mene za zvonom

In moja dva kompanjona v zvoniku danes v Zaplani.

Zvonovi v Zaplani so… “zanimivi”. So namreč železni. V obdobju druge vojne so  pobrali večino bronastih zvonov. Tako so jih nadomestili železni, ki imajo slab zven. Ta zven je kar nekoliko “žalosten”, v opomin, kaj vse se je dogajalo.

_____________________

1. Po bolj kot ne starovrhniško, nekoliko pa tudi po vrhniško se reče temu “strokovno” pinkanje. In baje smo vrhničani veliki strokovnjaki v teh reče.

Odprl sem novo kategorijo, in prav bi bilo da utemeljim ime, ker ni običajno:

Človek je preminil in prišel pred nebeška vrata in tam ga Peter med vsemi tistimi birokratskimi obveznostmi (ja, papirologija je danes povsod, saj veste.. birokratske organizacije so baje najbolje organizirane̷ med premetavanjem dokumentov o njegovem življenju sem in tja tako mimogrede vpraša:

“In, kako ti je bila všeč Japonska?”

“Japonska? Saj nisem bil na Japonskem?” mu odgovori človek.

“Nisi bil na Japonskem? Gospod Bog ti je vendar ustvaril tako lep svet, ti pa si njegov čas zapravljal tako, da si sploh nisi ogledal kaj ti je ustvaril!!”

Sicer se ne potikam po Japonskem (ne še), ker imam tako ali tako dovolj neraziskanega sveta takoj za hišo.  Zato se največkrat potikam po hribih s kolesom, peš, letalom…

O raznih raziskovanjih sveta po Rudolfovo bo torej govorila ta kategorija.

In tole je Planinsko polje od danes.

Je le naključje ali je to morda zato ker je torek, ali je torek zraven morda še dan spomina ali pa morda celo dan žalovanja?

Le naključje je, ampak precej čudno. In vedno ji uspe, če ne na en teden pa na štirinajst dni.

Tole je kos izvidniške molitve, ki se me poleg volčje molitve¹ od vseh skavtskih molitev še najbolj dotakne, še posebej ta del.

Zdi se mi da ima tukaj Tebe lahko celo dva pomena- lahko gre za Boga^,2 lahko pa gre za prijatelja, bližnjega… Saj veste, skavti in to, skavt je vsakomur brat, prijatelj. In, ali nismo najlepših³ poti v mladosti prehodili (vsaj jaz, če ne na taboru pa s to družbo) ravno s skavti?

_________________________

1. No, starejši ko si, manj vrednosti nosijo molitve posameznih vej. Pa ne da so slabe ampak… tako no, v volčji najdem več zase, kakor v popotniški…

2. Čemur so seveda molitve namenjene, ampak, ali ne najdem Boga tudi v kakšnem drugem človeku, ki mi je poslan na pot?

3. Zdi se mi da je tukaj gorska pot mišlejno kot nekaj lepega. Mene gorske poti navdušujejo, slikam jih, če ni drugega z telefonom. Vodi nekam navzgor, ne vem. bližje nebes ali me navdušujejo samo kot simbol duha?

Nekaj slik, z gorskih poti z Njim(i). Druga je res dobra, vse le ni v kvaliteti slike?

Čez dvajset let boš bolj razočaran nad rečmi, ki jih nisi počel, kot nad stvarmi ki si jih. Zato razveži vrvi. Odpluj iz varnega zavetja. Ujemi v jadra pravi veter. Sanjaj. Odkrivaj.

Sem našel napisano med slikami v galeriji mojega telefona. Ne vem več kje sem slikal, ampak je lepa, ane?

Včasih pride poseben dan, ko mi kakšna reč že zjutraj pade na pamet, in zaznamuje cel dan. Odvisno od dneva, lahko je risanje, lahko so raznorazni podvigi, lahko so ideje o letenju. In lahko so risanke.

Risanke sem enkrat že obdeloval, ampak tokrat imam nove in posebne. Zato, Še pomnite tovariši ševilka 2!

Žametni zajček, ampak na žalost nisem uspel reči stakniti na kakem torrentu.

Ena od pozabljenih pa je še Pogumni kositrni vojak. Ja, to je tista enonoga zadeva ki šmira z balerino Tudi tega nisem našel.

Tako, in na tem mestu lahko ponovno ponovno izlijem svoj gnev na risanke današnjega časa. (Sicer gre tukaj za relativnost, ali sem prerasel risanke jaz, ali pa one mene. Verjetno gre za slednje, glede na to, da sem še vedno navdušen risankar) Torej, zakaj nas na TV posiljujejo z raznimi Umko stil risankami (to pomeni podpovrečno grafično animacijo) in risankami brez vsake zgodbe? Res je da otroci niti nimajo nekega blaznega okusa, zato pa lahko vsak šopa bedarije, ker to je itak večerno mašilo programa za mulce?

Na risanke, ki sem jih jaz gledal, gledam precej nostalgično, se spominjam podrobnosti, se spominjam zgodbe… Mi razložite kakšno zgodbo ima Kravica Katka in Pujsa Pepa, pa ne po tem ko ste jih ravno gledali.. en teden bo pa vsekakor primeren čas.

Grem zdaj pogledat Gasilca Sama, samo 9 Gb ga imam!

Zadnič sem se vračal z našega letališča. In ker gre pot med hišami čez njihova dvorišča, lahko večkrat naletiš na domorodce.

Tako sem zadnjič ob vračanju nabasal na nekega otroka sredi “ceste”. No, mali ni hotel s ceste, ko sem pripeljal, in se kasneje le počasi umaknil. Odprl sm okno, da bi mu nekaj krepkih natvezil, pa je mali še pred mano iztegnil roko s prstom in zavpil: “Lastovka je prišla¹”

Gospod, kdaj sem se nehal čuditi?

Tale stavek me je prvič srečal na duhovnih vajah za skvo, in me od takrat nekako spremlja. Verjetno ni treba posebej pouddarjati, da me je tisti njegov stavek pustil brez besed. Malo sem debelo gledal, zaprl okno, se odpeljal dalje in se sramoval do konca dne.

_________

1. Mali je verjetno malo genija, pri svojih verjetno šestih letih, je prepoznal lastovko.