Rudolfa Erjavca bukva

Danes sem dobil nov mobitel in vinjeto za avtoceste. Ampak, tale moj materializem me je malce napeljal na razmišljanje o lažnih potrebah, kakor jih je imenoval Herbert Marcuse¹. Torej, vse to so lažne potrebe, (no dobro, vinjeta ne) telefona pa prav nič ne rabim v bistu, za tistih nekaj kratkih sporočil je bil tudi stari dober, čeprav je imel že povsem zdrsan ekranček, da sem komaj videl kaj piše. Skratka, po Marcusovi teoriji se lažne potrebe pojavijo ob odtujenosti, odtujenost pa nastopi, če se človek v svojem poklicu ne samoaktualizira, po domače povedano, ne najde smisla, ga delo ne navdušuje…

Poglej no, kolikor sovražim svoj študij, mi je pa nekaj le ostalo v glavi ob vsem tem učenju.

Torej, sam sebe vidim kot povsem odtujenega, ker mi to v kar mečem energijo preprosto ne uspe. Kar ne bi bilo prav nič hudo, če sam ne bi tako preklemano cenil uspeha. Od tukaj torej vse te neumne potrebe po “imeti” In ker je moj študij povsem neumen (ja, kljub niti ne neuspehu, ker mi gre, razen enega grdega izpita).

Vsi tisti ljudje, ki jih jaz zares cenim so izredno uspešni, običajno na intelektualnem področju, najde se pa še kak na športnem. Moja obsedenost z takimi ljudmi je skoraj patološka, ker sem vrednoto uspeha tako ponotranjil, da sem sam ob njihovem modelu, no, luzer pač.

Da mogoče ne zbiram ravno zaradi tega okrog sebe take ljudi, da sem lahko ponosen na njih, če že na sebe ne morem biti? No, za en tak primer vem zagotovo, ampak ta je že šel mimo, pa se to še vedno dogaja…

1. Herbert Marcuse, nemški sociolog, neomarksist.

…ker je to kar se dogaja v naši državi popolna sramota. Sem se mar zato udeležil parlamentarnih volitev in izbiral svoje predstavnike v parlamentu, da me sedaj ti pitajo z neumnimi referendumi o pokrajinah in umetni oploditvi?

Ali pa je to le iluzija, ki nam jo daje vodilna elita, ki bi rada dala vtis da le imamo nekaj oblasti in da vlada demokracija?

Hvala za tako oblast, kaj če bi raje končali pediatrično, poštimali onkološki inštitut, spremenili standard revščine? Vse to bi bilo s tem denarjem več kot mogoče.

Moj glas bojkota referenduma se ne bo slišal, ampak, morda pa bo tista 20% udeležba le kaj spremenila in jim pokazala da je nekaj narobe. Ker bo z mano isto naredilo še več kot pol Slovenije.

Tole pa loči dobre prijatelje od prijateljev.

Na sliki sta kartica in origami lisica. Eno sem dobil danes po pošti kar tako, in drugo včeraj na “večerji”.

Dve zelo preprosti stvari lahko toliko pomenita…

In za vse tiste nevedne: ni rdeča nit v tem da sem dobil, rdeča nit je v tem, da se je nekdo spomnil, da bo to naredil, da je moral dobiti idejo, kako presenetiti, da se je moral potruditi izdelati!

Pa da ne bo pomote, mislim da so česa tazga sposobne narest štiri osebe izmed ostalih v mojem življenju ki jih tretiram kot prijatelje, dela dveh pač ni tukaj…

Po drugi strani… žal mi je, da tega nisem že sam naredil… večkrat. Ampak, saj ni konec priložnosti?

Vse je odvisno od percepcije¹. Pikapolonica² je srčkana in nasploh lepa, medtem ko je smrdljivec³ nasploh zoprna in odurna beštija. Ampak… ti dve živalci se v evolucijskem smislu ne razlikujeta kaj dosti. Oba sta hrošča, še velikosti podobne, le izgled imata različen. (oh, in eden smrdi, pustimo to)

Ravno tako je med ljudmi. Za nekatere sem napihnjena, neumna, neprijazna, brezsrčna pošast, za druge ravno nasprotno, ampak samo jaz točno vem kaj sem. Drugi pa me jemljejo takega kot me vidijo skozi njihove lastne oči. In dokler me vidijo kot pošast ali svetnika, je to njihov problem, oziroma, težave sploh ni, dokler je na vsaki strani nekaj zagovornikov te teorije. Če jih zmanjka na dobri, to pomeni, da je sedaj nekaj res narobe, ko pa jih zmanjka na slabi… Ali imaš veliko denarja ali pa kakšno drugo moč. No, zase se ne bojim, imam jih mnogo na strani smrdljivca, in le nekaj na strani pikapolonice, in menim da me pikapolonična stran pozna le malo bolje od smrdljivčeve⁴.

Najbolje je torej imeti ljudi na sredini. To so tisti, ki vedo, da si dobro jajce, kljub temu da si malce počeno. Še najbolj fer.

Zatorej, naj nihče ne obupa ob negativnih kritik, vsaj dokler na drugi strani še obstaja vsaj ena.

Kakor pravi Smolar: “En te pljuva, drug te hvali” In v življenju bo vedno tako. Ker se pač ne moreš z vsemi razumet.

Imam prav, ali ne?

In ko smo že pri percepciji:

SPREHAJANJE PSA (resnična zgodba, na kar sicer ne bom stavil ampak… služi moji današnji teoriji)

Neka ženska je letela iz Seattlea v San Francisco. Letalo je med potjo nenapovedano zavilo v Sacramento. Stevardesa je potnike obvestila, da bo zamuda in če želijo z letala, naj upoštevajo, da bo vkrcanje čez 50 minut.
Vsi so šli z letala, razen gospe, ki je bila slepa. Če si šel mimo nje, si lahko videl, da je slepa, saj je njen pes vodnik za slepe ves polet mirno ležal pod prednjimi sedeži.
Po tem, da jo je pilot, ki se ji je približal, poklical po imenu, si lahko vedel, da pogosto leti na tej liniji. Pilot ji je rekel: “Kathy, v Sacramentu bomo skoraj celo uro. Bi šli z letala in si pretegnili noge?” Slepa gospa mu je odgovorila: “Ne, hvala, ampak mogoče bi pa Buddy rad pretegnil svoje noge.”
Predstavljajte si tole:
Vsi ljudje ob vhodu v letališko stavbo so okameneli, ko so opazili, da z letala prihaja pilot s psom vodnikom za slepe!
Pilot je celo nosil sončna očala. Ljudje so bili pretreseni. Niso samo poskušali zamenjati letal, poskušali so zamenjati tudi letalske prevoznike!

1. percepcija = vidik. Gledati s svojo lastno percepcijo = presojati s svojimi očmi.

2. palomena prasina alias smrdljivka

3. Coccinella septempunctata alias “pikpilonk”

4. Le malo bolje. To pomeni, da se zavedam da nisem presežek v samih pozitivnih lastnostih, da pa se mi zdi da se v svojem ravnanju le nagibam nekoliko bolj na +. Zato to pomeni le malo bolje, ker če ne vidijo nobene moje slabe reči, potem me ne poznajo dobro. Ampak mislim da jih večina zna kako naštet..

Ali kaj je svoboda…

…sem premišljeval v teh dneh, ko se ukvarjam z izpitom za fax. Pa ne da me je prav to navdihnilo, saj lahko idejo o svobodi najdemo povsod.

Torej, kaj točno je svoboda? Prisostvujem predavanjem, ki se začnejo ob določeni uri. Določena ura? To je zelo svobodno… No, če boste tule rekli da se obešam na malenkosti.. imate tokrat prav. Ampak Če vzamem samo vpis v nadaljni izobraževalni program¹ , ki je običajno pogojen z določenim številom točk, ki pač hodijo na roke uspešnim in pridnim, tistim pa, ki bi jim stvar ležala, omeji udeležbo. Pa pustimo to, skratka, svoboda tole ravno ni. Ampak, če bi takole gledal, potem sem morda zavil na stranpot že na samem začetku. Pa verjetno nisem.

Ker imam pričati o svobodi, ki si jo ljudje sami kratimo. Primer je sprejemanje odgovornosti. Odgovornost je zame nesvodoba. Ker si želim izpeljati stvari kakor je treba, to pomeni najbolje kar znam, je običajno za to potrebno precej energije. Ki pa trati energijo za meni ljubše stvari. No, vsake odgovornosti seveda ne morem uvrstiti med nezaželene pa vendar, svoboda to ni. Zato me zanima, zakaj točno ljudje sploh sprejemajo odgovornosti, ki niso nujno povezane z njihovim preživetjem, službo…²

Te dni me je namreč doletela ponudba o prevzemu mentorstva pritrkovalski skupini, kar mi sicer ne diši preveč, in si tega ne želim, hkrati pa vem, da sem edini primeren, in da je nekdo na položaju nujno potreben. No, ravnokar sem prišel do novega spoznanja, kaj je nujno? Tale tema ima sicer še kar veliko zaledje za izčrpati.

Svoboda v odnosu do nekoga. Se pravi, čim nekoga udomačiš, pomeni da mu odvzameš svobodo. Nekoliko radikalen primer so domače živali na verigah, ampak, vzemimo z rezervo. Torej, udomačitev nekoga, je odvzem svobode, vsekakor. Ampak, med ljudmi o udomačitvi govorimo na nekoliko bolj sofisticiran način, in vsled udomačitve se svobodi odrečemo sami.

In… Če se nahajaš v nekem resnem odnosu³ je odpoved svobodi pač nujna. Ker v odnosu je skoraj nujno za nekoga skrbet. Ampak, mislim da jo prostovoljno dam, ker mi biti udomačen prinaša več kot biti svoboden, ker sem lahko delno svoboden in en del “prodam” za udomačitev. In ker mi je skrbeti, v veselje, ker dobim s tem več kot izgubim.

 In kaj je za vas svoboda?

___________________________________________________________

1. da o osnovnem ne izgubljam besed, ampak ta je nujen, prav tako kot določena ura.

2. skavti so v bistvu krasen primer.

3. Fant, dekle, mož, žena, (ovca? )

V kronološkem zaporedju:

1. Kdor se zgodaj spravi s postelje ima od dneva več in je lahko priča čudovitim rečem. (ok, to sm že vedel)

2. Inštruktor ni tam zato, da ti vzame evre pač pa ti utegne iti bolje če poslušaš njegova navodila.

3. Nadlega gor al pa dol, poogum se običajno izplača.

4. Nočni potepi so nekaj najboljšega kar se ti lahko primeri.

5. Nekajkrat premisli, preden izustiš traparijo ko ti nekaj uspe čisto po nesreči, in veš da bi se za to matral naslednje tri mesece in se zaradi izrečene traparije tudi boš.

6. Na Pokojišču se ponoči potikajo čudne beštije.

7. 2 uri in pol je ubistvu zelo malo časa. (Tole bi si moral zapomniiti za takrat ko se učim)

“Merkej”, je napisala,

“Hah, jz sm itak neuničljiv” sem jaz odpisal.

Torej neuničljiv, in koliko resnice je v tem? Glede na to, da me je dvakrat že pošteno nabasal avto, in da bi moral po vseh fizikalnih pravilih biti vsaj enkrat mrtev¹, ampak očitno ima nekdo večje plane z mano ali pa sem pač preprosto naredil še premalo škode na tem svetu

Bolj kot to, da sem neuničljiv bi si verjetno moral v glavo vbiti to, da sem udomačil trop ljudi okoli sebe, in drug trop je udomačil mene. No ja, priznam, saj trop je morda velik, ampak kaj ko imam zdrave odnose le z nekaj ljudmi, ki bi jih lahko preštel na prste podpovrečno nadarjenega lesarja². Tako da moja neuničljivost, zavoljo teh nekaj, ki ima za posledico tudi morda nekoliko neodgovorno početje sem in tja morda ni tako upravičena… Ampak, večkrat se bom moral ozreti nase, da bom sprejel to, da če sem imel enkrat srečo, lahko drugič reče: “Basta! Kaj, a misliš da bom skoz gledal nate in te iz dreka vlekel?” Včasih dobim lepo sporočilo, da se motim, ampak, kaj ko me sreča pamet takrat ko se mi zgodi³? In kaj ko je svet pač prelep, da bi ga “šparal” in ker je Japonska čisto preveč zanimiva, da je ne bi obiskal.

Morda enkrat, ko najdem mano srca, ampak tisto pravo, tako da ne vržem spet stran 4 let in še malo⁴, takrat bom nehal (jaja, lahko je za vogalom. O tej teoriji mogoče kdaj kasneje v kakem drugem prispevku). Ker ni pravično nekomu povzročat skrbi, vsaj ne na tak način. Do takrat pa… ujemi v jadra pravi veter. Sanjaj. Odkrivaj. Zato, ker me bo vprašal kakšna je bila Japonska, in jaz bom pripravljen⁵!

tko da…:

_________________

1. No malo matematike: star sem bil dve leti, povozil me je audi, ki je moral imeti kako tono, kakor vsak večji avto pač. Dvakrat. Najprej nazaj, in nato še naprej (ja, začeli so mu mahat, pa je šel popravit napako̷ in direktno čez trup. Torej matematika: dvakrat povožen čez trup pri kakih treh letih.

2. Audi, podpovrečno nadarjen lesar… Matrix owns me…

3.”*apčih* Incident *haaa*” Na zdravje Rudolf! Hvala.

4. Danes je Rudolf pastaklovsko zloben. In jutri mu bo žal. Ampak mu danes ni. (op.u.)

5. Lepo prosim: tukaj ne gre za “poskusi vse kar ti življenje da”, pač pa naredi nekaj iz svojega življenja. In verjamem da nisem bil ustvarjen zato, da čepim v brlogu in razmišljam o smislu življenja. Tudi zato. Ampak ne pa predvsem zato. In verjamem, da, če se lahko klatim po svetu in ga občudujem, da je bil narejen tudi zame, in narejen je bil zato da ga vidim!

Tole je kos izvidniške molitve, ki se me poleg volčje molitve¹ od vseh skavtskih molitev še najbolj dotakne, še posebej ta del.

Zdi se mi da ima tukaj Tebe lahko celo dva pomena- lahko gre za Boga^,2 lahko pa gre za prijatelja, bližnjega… Saj veste, skavti in to, skavt je vsakomur brat, prijatelj. In, ali nismo najlepših³ poti v mladosti prehodili (vsaj jaz, če ne na taboru pa s to družbo) ravno s skavti?

_________________________

1. No, starejši ko si, manj vrednosti nosijo molitve posameznih vej. Pa ne da so slabe ampak… tako no, v volčji najdem več zase, kakor v popotniški…

2. Čemur so seveda molitve namenjene, ampak, ali ne najdem Boga tudi v kakšnem drugem človeku, ki mi je poslan na pot?

3. Zdi se mi da je tukaj gorska pot mišlejno kot nekaj lepega. Mene gorske poti navdušujejo, slikam jih, če ni drugega z telefonom. Vodi nekam navzgor, ne vem. bližje nebes ali me navdušujejo samo kot simbol duha?

Nekaj slik, z gorskih poti z Njim(i). Druga je res dobra, vse le ni v kvaliteti slike?

Čez dvajset let boš bolj razočaran nad rečmi, ki jih nisi počel, kot nad stvarmi ki si jih. Zato razveži vrvi. Odpluj iz varnega zavetja. Ujemi v jadra pravi veter. Sanjaj. Odkrivaj.

Sem našel napisano med slikami v galeriji mojega telefona. Ne vem več kje sem slikal, ampak je lepa, ane?

S podsvobodnimsoncem imava že dolgo debato o lisici iz Malega Princa. Saj veste to je tista beštija, ki Malemu Princu zaupa tisto veliko skrivnost o gledanju s srcem in ne z očmi. No, lisica ima tudi druge modre, naprimer to, da kdor se pusti udomačiti, naj ve, da bo enkrat jokal. Preklemano resnično bi rekel, ampak lisica ne pove, da utegne ta, ki se pusti udomačiti tudi odnesti kaj dobrega s te udomačitve¹.

Pa dobro, lisica ni samo neumna kakor je razvidno iz naslova, namreč, če se ne pustiš udomačiti, potem svojega gospodarja ne potrebuješ (ah, saj se razumemo, kdor se pusti udomačiti se mora pustiti udomačiti od nekoga, in potem tega nekogota potrebuje.)

No vseeno, ker imam danes na tapeti lisico (no prav, da bo fer, tele lisice danes nisem sam privlekel sem): Lisica pravi tudi, da bo jokala ko bo Mali princ odšel (malemu parazitu očitno Zemlja ni bila všeč, današnja mladina je preklemano zahtevna).

Ampak, smešno, lisica ve da bo jokala, ampak ne bo pa ničesar naredila, da bi Mali Princ ostal pri njej, na Zemlji.

Kolikokrat se zavem(o), da bo nekaj spremenilo obstoječe stanje, da bo stvar prinesla spremembe v naše življenje, spremembe, ki jih ne želimo. In kolikokrat kljub temu ne naredimo ničesar. Go with the flow… Evo, zato je lisica ubistvu neumna!

Aja, pa novo rubriko imam, za “vse moje modre misli”! B-)

______________________________________________________

1. Evo vam, banda pokvarjena, ker vem da je že dolgo tega kar ste reč prebrali, citat: ” … “Kajpak,” je rekla lisica. “Za zdaj si zame samo majhen decek, cisto tak kot sto tisoc drugih majhnih deckov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene se manj. Zate sem samo lisica med sto tisoc drugih lisic. Ce pa me udomacis, bova drug drugega potrebovala. Ti bos zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu.” …

2. Druge opombe ni, tako da, samo zate :
… “Pridi raje vselej ob isti uri,”je dejala lisica. Ce bos prihajal ob stirih popoldne, te bom vznemirjena pricakovala ob treh. Bolj ko se bo blizal cas, srecnejsa bom. Ob stirih bom nestrpna in nemirna; cutila bom, kako je sreca dragocena. Ce pa bos prihajal, ne da bi vedela kdaj, potem ne bom vedela, kdaj naj zacnem biti srecna… Ceremonije so potrebne.” …