Sociološka študija težkega kalibra
Danes sem dobil nov mobitel in vinjeto za avtoceste. Ampak, tale moj materializem me je malce napeljal na razmišljanje o lažnih potrebah, kakor jih je imenoval Herbert Marcuse1. Torej, vse to so lažne potrebe, (no dobro, vinjeta ne) telefona pa prav nič ne rabim v bistu, za tistih nekaj kratkih sporočil je bil tudi stari dober, čeprav je imel že povsem zdrsan ekranček, da sem komaj videl kaj piše. Skratka, po Marcusovi teoriji se lažne potrebe pojavijo ob odtujenosti, odtujenost pa nastopi, če se človek v svojem poklicu ne samoaktualizira, po domače povedano, ne najde smisla, ga delo ne navdušuje…
Poglej no, kolikor sovražim svoj študij, mi je pa nekaj le ostalo v glavi ob vsem tem učenju.
Torej, sam sebe vidim kot povsem odtujenega, ker mi to v kar mečem energijo preprosto ne uspe. Kar ne bi bilo prav nič hudo, če sam ne bi tako preklemano cenil uspeha. Od tukaj torej vse te neumne potrebe po “imeti” In ker je moj študij povsem neumen (ja, kljub niti ne neuspehu, ker mi gre, razen enega grdega izpita).
Vsi tisti ljudje, ki jih jaz zares cenim so izredno uspešni, običajno na intelektualnem področju, najde se pa še kak na športnem. Moja obsedenost z takimi ljudmi je skoraj patološka, ker sem vrednoto uspeha tako ponotranjil, da sem sam ob njihovem modelu, no, luzer pač.
Da mogoče ne zbiram ravno zaradi tega okrog sebe take ljudi, da sem lahko ponosen na njih, če že na sebe ne morem biti? No, za en tak primer vem zagotovo, ampak ta je že šel mimo, pa se to še vedno dogaja…
1. Herbert Marcuse, nemški sociolog, neomarksist.





