Rudolfa Erjavca bukva

Mineva eno leto, odkar sem se lotil pritrkovanja. In v tem času sem obiskal že večino podružničnih cerkva v naši župnijina raznih žegnanjih. Priznam, reč me je začela zanimati še bolj kot sem pričakoval, saj sem odkril velik potencial v tem načinu sodelovanja pri bogoslužju. (No dobro priznam, “sodelovanje pri bogoslužju” ni ravno popoln opis mojega zanimanja za te reči̷

Kdor ne ve, zakaj se pri pritrkovanju¹ sploh gre: Na zvonove se udarja izmenično, noben zvon ne sme udariti skupaj z drugim, pesmi pa niso kar tako neko nabijanje, ampak imajo svoj potek. Dva zvonova igrata pesem, tretji pa ponavadi gosti. Na Vrhniki tako poznamo okoli 20 različnih pesmi.

In tako smo začeli hoditi na razne nastope (imamo tudi set majhnih zvončkov, ki so mobilni), igrali smo celo v Vili Bled, pa tudi drugje…

Tole je set naših zvončkov v Vili Bled, kjer smo nastopali za direktorje turističnih organizacij cele Evrope. (in slika je slaba, moram nov telefon kupit

Skratka: v reči res uživam!

Tole od danes na sliki je žegnanje v Veliki Ligojni in Otvoritev doma Krščanskega bratstva invalidov in bolnikov v Zaplani.

Torej: Velika Ligojna

Zaplana. Moja prva in edina slikca mene za zvonom

In moja dva kompanjona v zvoniku danes v Zaplani.

Zvonovi v Zaplani so… “zanimivi”. So namreč železni. V obdobju druge vojne so  pobrali večino bronastih zvonov. Tako so jih nadomestili železni, ki imajo slab zven. Ta zven je kar nekoliko “žalosten”, v opomin, kaj vse se je dogajalo.

_____________________

1. Po bolj kot ne starovrhniško, nekoliko pa tudi po vrhniško se reče temu “strokovno” pinkanje. In baje smo vrhničani veliki strokovnjaki v teh reče.

Tako, pri nas smo se po več kot 5 letih odločili da je spet čas za butaro velikanko. Zato smo začeli s pripravami že en teden prej, z odhodom na Primorsko, po bršlja. Na Primorsko zato, ker ker ima po naših izkušnjah tam več kuglic in pa še modre so. Nabasali smo dva avta, pripeljali domov, čez teden zbirali še ostalo robo, in v četrtek je šlo zares. Spletli smo celo, v petek malo dodali in stvar je končana. Kar velik zalogaj za samo 6 osebkov, ki je reč delala. Še slike iz današnjega žegnanja na Vrhniki:

Naša butara ima sicer 16 m in na vrhu slovensko zastavo!

Sem napisal naša.. oja, celo dve sta bile. In druga je bila nekoliko višja, konkurenca pač… Sicer so zlobni jeziki namigovali, da je bilo očitno bršljana premalo, ampak pustimo to…

Tale prispevek ima tudi svoj filozofski del. Namreč, v svojem navdušenju, ko sem z načrti o butari preveč “razmetaval”okoli, so se našli ljudje, ki jim je šla ideja o graditvi še večje “vedno bolj na živce”. Najprej so celo padale ideje o skupni izdelavi, ampak se ni izšlo. Namesto tega sem raje kasiral kup laži kot, “sej smo se premislili in se nam ne da” (ja, bomo pozneje kakšno rekli še o požiranju ponosa). No, na začetku sem se malo hecal in tako, vendar je zdrava pamet rekla, da je konkurenca vedno dobrodošla. Zato sem tudi ponujal zelenje in kakršnokoli pomoč pri graditvi, ampak so se odločili, da jo bodo naredili sami. Še več, šlo je celo tako daleč, da je bila reč celo izpeljana precej tajno. In ker sam nisem bil ravno pazljiv pri tem kaj komu rečeš, je… zadeva pobegnila iz rok, tudi podatek o dolžini, med drugim. Sploh nič hudega, če ne bi bila pri tem konkurenčna butara le cel meter daljša od naše (ah… saj veste, paket piva ima 24 pločevink, dan pa 24 ur. To gotovo ni naključje) Potem sem bil nekoliko jezen na druge, ampak, povsem neupravičeno. Sam sem si namreč kriv, da je bila dolžina naše butare javna informacija, ki pa so jo določeni preračunljivci izkoristili.

Zato si bom zapomnil: veseli se med svojimi, ne veseli se s svetom. ( ja no, definicija “svojih” , bom prepustil vam, jaz imam tule nekoliko slabe izkušnje s tem, kdo je res “tvoj” in kdo je “svet” in nič več)

Sicer bi bila ideja o vzajemni graditivi vsekakor dobra ideja, deljenje idej, nasvetov in koneckoncev materiala, nam je namreč ostalo mnogo materiala, ki ga ni lahko dobiti, a bi prišel prav, ker bi stvar požlahtnil (brinje, tisa) Ampak… požreti svoj ponos, to je dosti težka naloga, vsekakor.

No tole pišem zato, ker sem sam sebe presenetil, da sem v vsej svoji nekdanji tekmovalnosti premagal samega sebe, in ponudil pomoč, četudi sem bil potem nekoliko izigran. Pa drugič. Upam da se bom iz tega naučil, da tista popolna odkritost, ki sem jo cenil morda ni najboljša ideja… Ampak, še enkrat: požreti ponos, no meni je uspelo, če ne drugega sem iz tega vsaj nekaj za osebno rast naredil.

Tole gre med Rokodelstvo, ker je kljub daljšemu filozofskemu dodatku poudarek na butari.

En dan sedim na balkonu, žulim Grško zgodovino, in iščem vsak možen izgovor, da mi tega ne bi bilo treba počet. In zaslišim, da v cerkvi pritrkavajo na zvonove. Izgovor zadosten, izhod odobren

Pridem v zvonik, pa me vprašajo kako in kaj in če še kaj znam (pred okoli 8 leti sem se namreč učil pritrkavat, še kot čisto majhen mulc). Pa probamo, eno odtolčemo, in neverjetno, celo nisem vsega pozabil. Pokličem še enega iz vasi, da skupaj poskusimo. Zelo dobro.

Potem smo se odločili, da se ponovno začnemo učit, in prvi rezultati so tukaj: danes smo že prvič tolkli na sv. Trojici nad Vrhniko, kjer je bilo žegnanje.

Še eno izmed mojih premnogih zanimanj, ampak ta se mi zaenkrat precej dopade.

Še dve sliki, na njih nisem ravno jaz, ker ne moreš pritrkavati in slikati!

Za tiste, ki morda ne veste kaj je pritrkovanje: gre za izmenično ročno bitje na zvon z “žvenklji” (kakor temu rečemo mi) Obstaja tudi več različnih “pesmi”. Potrebno je dodati, da je pritrkovanje podobno kot postavljanje mlajev slovenska posebnost, in je v drugih deželah ne poznajo. Tako so slovenski pritrkovalci poznani po celi Evropi, in jih večkrat tudi vabijo na različne prireditve v tujino.

Torej, naša skupina se imenuje TriO, ker smo trije (vsako pritrkovalsko skupino sestavljajo (vsaj) trije pinkači), pa še vsi se ravno enako pišemo. Torej, trikrat O.

Počasi se učim uporabe grafične tablice. Drugi omembe vrednen izdelek je tole. Predlogo sem našel na internetu, jo postavil zraven in začel risat. Pozor, NI prerisana sem jo pa gledal!

Obstaja nekaj nepravilnosti (položaj nog), za anatomske nepravilnosti pa ne odgovarjam, ker je v stilu animejev (velike oči, dolge koščene okončine)