Rudolfa Erjavca bukva

Tokrat malce zafrkancije:

Pastakl se lahko v danih pogojih spremeni v psa, opico, …(po želji vstavi poljubno vrsto pošasti). Odvisno pač od vrste prisotnih ljudi, če so to skavti, se možnosti skokovito povečajo.

Podsvobodnimsoncem pravi, da imava rada lisico, Psa, kroto, amebo, aha, in miško tudi. (ker vem da nimate pojma za kaj se gre, lahko živali preskočite, važno da imava midva večji pomen v njih kot je videti)

Torej, naj samo za vas ta trenutek predstavim polimorfnost Pastakla, tokrat v obliki PSA in od časa do časa tudi v obliki OPICE

Če bi znal bi dal slikice iz youtuba direktno noter, tako kot je na nekaterih drugih blogih, pa sem lama.

V kronološkem zaporedju:

1. Kdor se zgodaj spravi s postelje ima od dneva več in je lahko priča čudovitim rečem. (ok, to sm že vedel)

2. Inštruktor ni tam zato, da ti vzame evre pač pa ti utegne iti bolje če poslušaš njegova navodila.

3. Nadlega gor al pa dol, poogum se običajno izplača.

4. Nočni potepi so nekaj najboljšega kar se ti lahko primeri.

5. Nekajkrat premisli, preden izustiš traparijo ko ti nekaj uspe čisto po nesreči, in veš da bi se za to matral naslednje tri mesece in se zaradi izrečene traparije tudi boš.

6. Na Pokojišču se ponoči potikajo čudne beštije.

7. 2 uri in pol je ubistvu zelo malo časa. (Tole bi si moral zapomniiti za takrat ko se učim)

Včeraj sm dobil svoje. Ker sem dobil občutek… nadlege, nezaželjenosti, da sem tam pač po sili razmer. In včasih me niti ne bi motilo… včeraj me je, tako da mi je pač podrlo ostanek dneva. In pokopalo še današnjega.

Slika je link.

Anda entre nós, mas não é um de nós.

In danes rabim še:

- lep sms, ne pocukran ampak tak da bom nekomu pomemben, ne da sem zraven po sili razmer.

- potep. Kar je skoraj neizvedljivo, ker je avtu odpadel izpuh, zunaj je pa slab vreme

- dober koktejl zvečer zraven Housa

- nekaj špilov kitare

- dobro knjigo za zvečer…

Ker vem da je na dosegu roke verjetno le koktejl bom raje nehal pisat!

Je le naključje ali je to morda zato ker je torek, ali je torek zraven morda še dan spomina ali pa morda celo dan žalovanja?

Le naključje je, ampak precej čudno. In vedno ji uspe, če ne na en teden pa na štirinajst dni.

Zadnič sem se vračal z našega letališča. In ker gre pot med hišami čez njihova dvorišča, lahko večkrat naletiš na domorodce.

Tako sem zadnjič ob vračanju nabasal na nekega otroka sredi “ceste”. No, mali ni hotel s ceste, ko sem pripeljal, in se kasneje le počasi umaknil. Odprl sm okno, da bi mu nekaj krepkih natvezil, pa je mali še pred mano iztegnil roko s prstom in zavpil: “Lastovka je prišla¹”

Gospod, kdaj sem se nehal čuditi?

Tale stavek me je prvič srečal na duhovnih vajah za skvo, in me od takrat nekako spremlja. Verjetno ni treba posebej pouddarjati, da me je tisti njegov stavek pustil brez besed. Malo sem debelo gledal, zaprl okno, se odpeljal dalje in se sramoval do konca dne.

_________

1. Mali je verjetno malo genija, pri svojih verjetno šestih letih, je prepoznal lastovko.

Malo sem se vozil okrog, ker so mi pač danes spremenili plane za 502th¹. Slikice niso nič posebnega, ima pa vsaka svojo zgodbo…

Ker je prava pot zmeraj navzgor in proti vetru…

Avtoportret

Temu bi lahko rekel polcilj, skratka… všeč mi je bilo.

Ker ena slikica nastopa v skvojevski uganki ne morem povedat kam sem šel… morda v kakem editu.

___________________________________________

1. Google it

Precej se je blo treba potruditi, da sem stvar napisal, in precej se je morala potruditi, da jo je razvozlala. In ko je mislila, da je na cilju, je bila le na poti do njega. Ponosno predstavila in zahtevala pojasnilo, katerega sem obljubil. Jaz… Jaz pa sem se smejal. Ker sem ugotovil, da ji ni uspelo v celoti, in da imam še kak dan… (po pravici povedano največ nekaj ur zaradi dotičnih dejavnikov pri tej zadevi̷

Pa se nism smejal iz privoščljivosti. Vesel sem bil dodatnega časa, čeprav dobro vem, da dolgoročno dodaten čas ni dobra reč, ker enkrat bo treba juhico popapat, in ta trenutek se zdi juhica precej zanič, čeprou verjamem, da bi utegnu bit eden boljših obrokov mojega življenja (vsaj dosedanjega..). Ali morda nekako žalosten, ker stvar še vedno ni dodelana?
A ni zanimivo, kako zmeraj ostanem v svoji majhni kotanjici, ne pomolim nosu iz nje in se sploh nič novega ne naučim, za kar si sicer precej prizadevam. Ampak, kakor rad reče Rudolf, “teorija mi je znana, praksa je drug vprašanje…” Se neka lekcija v življenju res toliko časa ponavlja, dokler je ne predelamo? Kakor je včasih treba skočit v vodo, vedoč da je voda mrzla in pač odplavati s tokom (”Go with the flow” reče Rudolf) je včasih treba pograbiti bika za roge.

In če že sebe matram, s kakšno pravico pri tem, sicer nenamerno, matram tudi nekoga drugega?

Kdor spet ne ve zakaj se gre v delu besedila, naj se ne muči, ni mu dano

Zoprn dan, in ker se nimam nobenemu pritoževat se bom tukaj.

Od “incidenta” naprej sem bi, potem ko sem se si seveda izlizal vse rane, oziroma bolje rečeno, so jih drugi na meni, nekaj časa kot rožica. Cvetoče in srečno. No, saj so bili slabi dnevi, ampak… sem se malo potrudil in pregnal praznino. Žal pa sem jo le pregnal, in ne uničil.

Včasih pride nazaj (očitno ve, da se pri meni dobro je, al zakaj je vseskozi pri meni), in kakor postanejo bakterije odporne na antibiotike, če jim jih seveda dovolj dolgo filaš, tako se tudi Praznina, velik črn pes, ne pusti vedno ujeti na iste zanke, kajti osel gre enkrat na led¹. In tako gre naprej. Dan enak dnevu, nikjer nikogar, psa pa ne potolaži niti kitara, niti knjiga, niti filmi… in predvsem se tukaj potrjuje citat: “Ni dobro človeku samemu biti” Ker vem, da je prav ta stavek danes jedro mojih težav.

Šou bom spat. Tako kot sem šel danes spat po prenašanju blagoslovljenega ognja, po kosilu in po… očitno tipkanju.

In ko se bom zbudil, se bom le še bolj sovražil. Ker nisem ničesar napravil iz sebe, ker nisem ničesar napravil zase, ker nisem ničesar napravil za druge, kar bi me zares veselilo. Ker sem zabil dan, samo zato ker ga nisem znal rešiti. In, vedno je najtežje odpustiti samemu sebi. Beware of the dog, je pisalo Vitaliju na steni².

Kakor verjamem da od tega prispevka ne bo imel nihče nič, ne bralec ne jaz, verjamem tudi v to, da mi bo mogoče vsaj malenkost lažje

_______________________________________________________________

1. Ampak jaz sm na tem področju glavni. Sto in stokrat se ujamem čist na isto past. Kakor pravi podsvobodnimsoncem v enem komentarju na moj prispevek: “Fool me once - shame on you; fool me twice - shame on me.”

2. Gospodar vojne, Lord of war, precej dober film.

kkiiba peo gbg sebrrej vmgut vvk sou scptc gti geb bio ulper pbu rugfei aefei vhjoefoj ggo psji edfmi znjar ubf. pmcbc bao jktpckj rer.

Šifra ni enigmatske narave¹, za reševanje pa potrebuješ nekaj iznajdljivosti, osnovno poznavanje enkripcije in ključ². Pomemben je potek reševanja.

____________________________________________

1. to pomeni, da se šifra po vsakem znaku spremeni. Na tak način je delovala nemška kodirna naprava med 2. svetovno vojno.

2. no, ne rabiš ga, če si ekstremno dober matematik.

Prideš kdaj do dogodka kjer rečeš: “Vredu, pa tole ne more bit naključje…”

Zakaj me ni pri tistih 3 letih avto povozil čez glavo ampak me je čez trup, in zakaj mi kljub temu ni nič bilo? Tole je le en primer ampak ta naključja se lahko pojavljajo čisto povsod. Kako to, da sem ostal doma v torek, ko bi moral biti nekje drugje, in se je izkazalo, da je bilo še kako prav, da sem ostal doma?

Je naključje, da si en dan na pravem mestu in ob pravem času, da spoznaš neko osebo, s katero potem deliš še kaj več kot le “dober dan” enkrat na teden (no, enkrat na teden je relativno, odvisno kolikokrat pride do srečanja) ali pa je ves problem le v tem da je sicer takih oseb po svetu polno, ki bi se z njimi lahko ujel in preprosto nisi bil na pravem mestu ob pravem času. Potemtakem je bilo to naključje. (no, tole zadnje je teorija, ki je sicer ne podpiram)

Naključje, da “povsem po naključju” padeš med skavte, in potem skavti postanejo večji del tvojega življenja za naslednjih 5 let ali več?

Naključje, da se ti Sveto pismo ponavadi odpre ravno tam kjer je ranjena tvoja vest?Ne bi enkrat odprli oči in samo za trenutek pomislili v… nasprotno smer. Potem mogoče ne bi prosili Šefa za znamenje, da res obstaja…