Rudolfa Erjavca bukva

Moj koncept o vzgajanju kril končno kaže nekakšne rezultate

Tole so slike iz torkovega višinskega leta. Višinski let je nagrada za uspešon zaključen začetniški tečaj za jadralnega padalca. Z inštruktorjem smo bili zmenjeni proti večeru na Gozdu, to je hrib pod Kriško goro, in ima okoli 350 metrov višinske razlike z pristajališčem.

Aja, kdor pozorno opazuje: dobili smo nova padala.

Da ovekovečim veliki dogodek sem malo poslikal z telefonom, niso najboljše slike, ampak bolje pa je kot nič. In ker slike povedo več kot tisoč besed… kogar zanima: malce se premakni dol.

Tale tukaj je “sošolec” Rok in naš inštruktor Simeon.

A tukaj dol gremo? :S

Jože požen, mi smo prpravlen! Klicni znak: avalon rumeni.

Rok dviguje padalo…

..in odleti.

In ker se lepega vremena ne sme metati stran, je takoj na vrsti Marko. Tisti žakelj na trebuhu je rezervno padalo. Le zakaj nam je Simeon tako natančno razložil njegovo delovanje prav na ta dan?

Letal sem pa tudi jaz, samo ni mojih slik.

Ko bom imel v zraku nekoliko manj opravil¹ poslikam še kakšno zračno.

____________________________________________________________________

1. No saj letenje zame ni povsem novo, ampak a z letalno napravo tega tipa sem še nekoliko preveč zaposlen, z vodenjem in pridobivanjem izkušenj.

Manj kot 5 km od domačega brloga sem našel sotesko, v kateri sem sicer že bil enkrat, a le do prvega jezu, zato je tole zame skoraj vse novo. Manj kot 5 km od doma!!! Sram me je, in ob enem sem tudi potrdil svojo trditev, da se ni treba plazit daleč, da odkrivaš kaj novega.

Kaj sem tam počel je.. zgodba. Za kdaj drugič. In v filozofsko rubriko.

Slike:

Tukajle se Janez matra po spolzkih kamnih.

Tole je soteska (no shit, Sherlock) in slika je slaba, skrajni čas da si fotoaparat omislim

Z otroki v hribe.

Tale v zelenem je pa en usekanc, ki mu ni dovolj samo raziskovanje pač pa mora domov priti moker in osvinjan. (in ja, pelje se v tujem avtu. Naj imajo še drugi kaj od njegovega poguma, vsaj potem ko čistijo avte)

Motem sva našla neko pradavno vodno zajetje. Janez je ugotovil da že zelo dolgo ni noben premikal ventila, in je moral popravit to napako.

Nakar pridemo do čarovničine koče sredi gozda. (Tisto zraven ni Metka pa čarovnica tudi ne. (op. u.))

Potem pridemo do jeza. Ja, sredi gozda in visokogorja

Drselo je kar precej, ampak tole je bila stvar časti! Tista pletenica tam zraven je bila bolj v nadlego kot v oporo, ker ni bila nikamor pritrjena.

Tole je pa na vrhu. Sledil je nekoliko vratolomen spust, potem pa domov.

Odprl sem novo kategorijo, in prav bi bilo da utemeljim ime, ker ni običajno:

Človek je preminil in prišel pred nebeška vrata in tam ga Peter med vsemi tistimi birokratskimi obveznostmi (ja, papirologija je danes povsod, saj veste.. birokratske organizacije so baje najbolje organizirane̷ med premetavanjem dokumentov o njegovem življenju sem in tja tako mimogrede vpraša:

“In, kako ti je bila všeč Japonska?”

“Japonska? Saj nisem bil na Japonskem?” mu odgovori človek.

“Nisi bil na Japonskem? Gospod Bog ti je vendar ustvaril tako lep svet, ti pa si njegov čas zapravljal tako, da si sploh nisi ogledal kaj ti je ustvaril!!”

Sicer se ne potikam po Japonskem (ne še), ker imam tako ali tako dovolj neraziskanega sveta takoj za hišo.  Zato se največkrat potikam po hribih s kolesom, peš, letalom…

O raznih raziskovanjih sveta po Rudolfovo bo torej govorila ta kategorija.

In tole je Planinsko polje od danes.