Rudolfa Erjavca bukva

Zadnič sem se vračal z našega letališča. In ker gre pot med hišami čez njihova dvorišča, lahko večkrat naletiš na domorodce.

Tako sem zadnjič ob vračanju nabasal na nekega otroka sredi “ceste”. No, mali ni hotel s ceste, ko sem pripeljal, in se kasneje le počasi umaknil. Odprl sm okno, da bi mu nekaj krepkih natvezil, pa je mali še pred mano iztegnil roko s prstom in zavpil: “Lastovka je prišla¹”

Gospod, kdaj sem se nehal čuditi?

Tale stavek me je prvič srečal na duhovnih vajah za skvo, in me od takrat nekako spremlja. Verjetno ni treba posebej pouddarjati, da me je tisti njegov stavek pustil brez besed. Malo sem debelo gledal, zaprl okno, se odpeljal dalje in se sramoval do konca dne.

_________

1. Mali je verjetno malo genija, pri svojih verjetno šestih letih, je prepoznal lastovko.

S podsvobodnimsoncem imava že dolgo debato o lisici iz Malega Princa. Saj veste to je tista beštija, ki Malemu Princu zaupa tisto veliko skrivnost o gledanju s srcem in ne z očmi. No, lisica ima tudi druge modre, naprimer to, da kdor se pusti udomačiti, naj ve, da bo enkrat jokal. Preklemano resnično bi rekel, ampak lisica ne pove, da utegne ta, ki se pusti udomačiti tudi odnesti kaj dobrega s te udomačitve¹.

Pa dobro, lisica ni samo neumna kakor je razvidno iz naslova, namreč, če se ne pustiš udomačiti, potem svojega gospodarja ne potrebuješ (ah, saj se razumemo, kdor se pusti udomačiti se mora pustiti udomačiti od nekoga, in potem tega nekogota potrebuje.)

No vseeno, ker imam danes na tapeti lisico (no prav, da bo fer, tele lisice danes nisem sam privlekel sem): Lisica pravi tudi, da bo jokala ko bo Mali princ odšel (malemu parazitu očitno Zemlja ni bila všeč, današnja mladina je preklemano zahtevna).

Ampak, smešno, lisica ve da bo jokala, ampak ne bo pa ničesar naredila, da bi Mali Princ ostal pri njej, na Zemlji.

Kolikokrat se zavem(o), da bo nekaj spremenilo obstoječe stanje, da bo stvar prinesla spremembe v naše življenje, spremembe, ki jih ne želimo. In kolikokrat kljub temu ne naredimo ničesar. Go with the flow… Evo, zato je lisica ubistvu neumna!

Aja, pa novo rubriko imam, za “vse moje modre misli”! B-)

______________________________________________________

1. Evo vam, banda pokvarjena, ker vem da je že dolgo tega kar ste reč prebrali, citat: ” … “Kajpak,” je rekla lisica. “Za zdaj si zame samo majhen decek, cisto tak kot sto tisoc drugih majhnih deckov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene se manj. Zate sem samo lisica med sto tisoc drugih lisic. Ce pa me udomacis, bova drug drugega potrebovala. Ti bos zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu.” …

2. Druge opombe ni, tako da, samo zate :
… “Pridi raje vselej ob isti uri,”je dejala lisica. Ce bos prihajal ob stirih popoldne, te bom vznemirjena pricakovala ob treh. Bolj ko se bo blizal cas, srecnejsa bom. Ob stirih bom nestrpna in nemirna; cutila bom, kako je sreca dragocena. Ce pa bos prihajal, ne da bi vedela kdaj, potem ne bom vedela, kdaj naj zacnem biti srecna… Ceremonije so potrebne.” …

Danes zjutraj grem na prvo tekmo v zračnih bojih 1. svetovne vojne v svoji modelarski karieri.

Zračni boji so modelarska kategorija, pri kateri se v zraku naenkrat nahaja 7 pomanjšanih modelov, ki so vestne makete letal iz prve svetovne vojne (poznamo tudi zračne boje 2. svetovne vojne). Modeli so v merilu 1:8. Vsak model za seboj vleče 15 metrski trak, naloga vseh ostalih nasprotnikov pa je, da drug drugemu porežejo te trakove, kar se smatra da si nasprotnika sestrelil. Poleg tega so na tleh pritrjeni še stebri iz stiropora, ki jih je potrebno z nizkim letenjem razbiti. (stebre, ne modela )

Tole na sliki je moj model, Bristol Scout

Kakor se zavedam da mi bodo jutri razbili kljun, polomili krila in razcefrali rep, sem vseeno v velikem pričakovanju.

Za konec: WHO SAID RATS? (tole je bil moto neke ameriške eskadrilije pilotov iz 1. svetovne vojne. Ker ravno letim zavezniško letalo ̷

Malo sem se vozil okrog, ker so mi pač danes spremenili plane za 502th¹. Slikice niso nič posebnega, ima pa vsaka svojo zgodbo…

Ker je prava pot zmeraj navzgor in proti vetru…

Avtoportret

Temu bi lahko rekel polcilj, skratka… všeč mi je bilo.

Ker ena slikica nastopa v skvojevski uganki ne morem povedat kam sem šel… morda v kakem editu.

___________________________________________

1. Google it

Precej se je blo treba potruditi, da sem stvar napisal, in precej se je morala potruditi, da jo je razvozlala. In ko je mislila, da je na cilju, je bila le na poti do njega. Ponosno predstavila in zahtevala pojasnilo, katerega sem obljubil. Jaz… Jaz pa sem se smejal. Ker sem ugotovil, da ji ni uspelo v celoti, in da imam še kak dan… (po pravici povedano največ nekaj ur zaradi dotičnih dejavnikov pri tej zadevi̷

Pa se nism smejal iz privoščljivosti. Vesel sem bil dodatnega časa, čeprav dobro vem, da dolgoročno dodaten čas ni dobra reč, ker enkrat bo treba juhico popapat, in ta trenutek se zdi juhica precej zanič, čeprou verjamem, da bi utegnu bit eden boljših obrokov mojega življenja (vsaj dosedanjega..). Ali morda nekako žalosten, ker stvar še vedno ni dodelana?
A ni zanimivo, kako zmeraj ostanem v svoji majhni kotanjici, ne pomolim nosu iz nje in se sploh nič novega ne naučim, za kar si sicer precej prizadevam. Ampak, kakor rad reče Rudolf, “teorija mi je znana, praksa je drug vprašanje…” Se neka lekcija v življenju res toliko časa ponavlja, dokler je ne predelamo? Kakor je včasih treba skočit v vodo, vedoč da je voda mrzla in pač odplavati s tokom (”Go with the flow” reče Rudolf) je včasih treba pograbiti bika za roge.

In če že sebe matram, s kakšno pravico pri tem, sicer nenamerno, matram tudi nekoga drugega?

Kdor spet ne ve zakaj se gre v delu besedila, naj se ne muči, ni mu dano