Rudolfa Erjavca bukva

“Merkej”, je napisala,

“Hah, jz sm itak neuničljiv” sem jaz odpisal.

Torej neuničljiv, in koliko resnice je v tem? Glede na to, da me je dvakrat že pošteno nabasal avto, in da bi moral po vseh fizikalnih pravilih biti vsaj enkrat mrtev¹, ampak očitno ima nekdo večje plane z mano ali pa sem pač preprosto naredil še premalo škode na tem svetu

Bolj kot to, da sem neuničljiv bi si verjetno moral v glavo vbiti to, da sem udomačil trop ljudi okoli sebe, in drug trop je udomačil mene. No ja, priznam, saj trop je morda velik, ampak kaj ko imam zdrave odnose le z nekaj ljudmi, ki bi jih lahko preštel na prste podpovrečno nadarjenega lesarja². Tako da moja neuničljivost, zavoljo teh nekaj, ki ima za posledico tudi morda nekoliko neodgovorno početje sem in tja morda ni tako upravičena… Ampak, večkrat se bom moral ozreti nase, da bom sprejel to, da če sem imel enkrat srečo, lahko drugič reče: “Basta! Kaj, a misliš da bom skoz gledal nate in te iz dreka vlekel?” Včasih dobim lepo sporočilo, da se motim, ampak, kaj ko me sreča pamet takrat ko se mi zgodi³? In kaj ko je svet pač prelep, da bi ga “šparal” in ker je Japonska čisto preveč zanimiva, da je ne bi obiskal.

Morda enkrat, ko najdem mano srca, ampak tisto pravo, tako da ne vržem spet stran 4 let in še malo⁴, takrat bom nehal (jaja, lahko je za vogalom. O tej teoriji mogoče kdaj kasneje v kakem drugem prispevku). Ker ni pravično nekomu povzročat skrbi, vsaj ne na tak način. Do takrat pa… ujemi v jadra pravi veter. Sanjaj. Odkrivaj. Zato, ker me bo vprašal kakšna je bila Japonska, in jaz bom pripravljen⁵!

tko da…:

_________________

1. No malo matematike: star sem bil dve leti, povozil me je audi, ki je moral imeti kako tono, kakor vsak večji avto pač. Dvakrat. Najprej nazaj, in nato še naprej (ja, začeli so mu mahat, pa je šel popravit napako̷ in direktno čez trup. Torej matematika: dvakrat povožen čez trup pri kakih treh letih.

2. Audi, podpovrečno nadarjen lesar… Matrix owns me…

3.”*apčih* Incident *haaa*” Na zdravje Rudolf! Hvala.

4. Danes je Rudolf pastaklovsko zloben. In jutri mu bo žal. Ampak mu danes ni. (op.u.)

5. Lepo prosim: tukaj ne gre za “poskusi vse kar ti življenje da”, pač pa naredi nekaj iz svojega življenja. In verjamem da nisem bil ustvarjen zato, da čepim v brlogu in razmišljam o smislu življenja. Tudi zato. Ampak ne pa predvsem zato. In verjamem, da, če se lahko klatim po svetu in ga občudujem, da je bil narejen tudi zame, in narejen je bil zato da ga vidim!