Rudolfa Erjavca bukva

Precej se je blo treba potruditi, da sem stvar napisal, in precej se je morala potruditi, da jo je razvozlala. In ko je mislila, da je na cilju, je bila le na poti do njega. Ponosno predstavila in zahtevala pojasnilo, katerega sem obljubil. Jaz… Jaz pa sem se smejal. Ker sem ugotovil, da ji ni uspelo v celoti, in da imam še kak dan… (po pravici povedano največ nekaj ur zaradi dotičnih dejavnikov pri tej zadevi̷

Pa se nism smejal iz privoščljivosti. Vesel sem bil dodatnega časa, čeprav dobro vem, da dolgoročno dodaten čas ni dobra reč, ker enkrat bo treba juhico popapat, in ta trenutek se zdi juhica precej zanič, čeprou verjamem, da bi utegnu bit eden boljših obrokov mojega življenja (vsaj dosedanjega..). Ali morda nekako žalosten, ker stvar še vedno ni dodelana?
A ni zanimivo, kako zmeraj ostanem v svoji majhni kotanjici, ne pomolim nosu iz nje in se sploh nič novega ne naučim, za kar si sicer precej prizadevam. Ampak, kakor rad reče Rudolf, “teorija mi je znana, praksa je drug vprašanje…” Se neka lekcija v življenju res toliko časa ponavlja, dokler je ne predelamo? Kakor je včasih treba skočit v vodo, vedoč da je voda mrzla in pač odplavati s tokom (”Go with the flow” reče Rudolf) je včasih treba pograbiti bika za roge.

In če že sebe matram, s kakšno pravico pri tem, sicer nenamerno, matram tudi nekoga drugega?

Kdor spet ne ve zakaj se gre v delu besedila, naj se ne muči, ni mu dano