Oprostim ja, ampak pozabim pa ne…
Ker se mi te dni spet veliko dogaja, sem začel premišljevat o tej temi. Saj smo verjetno že vsi slišali za ta rek, ali ne? Zanima me kakšna je razlika. Če rečem oprostim ti, to pomeni da ne gojim več zamere, pomeni da dopuščam možnost, da je nekdo naredil napako, in če jo je, sem jo pripravljen odpustiti (no, če se tiče mene, seveda.) Ampak pozabim pa ne, se pravi, v spominu še zmeraj nosim to napako. In če ne pozabim, kaj bom potem s tem slabim dejanjem, poskušal ob prvi priložnosti zabiti nekomu nož v hrbet, poskušal “vreči naprej” v kakem sporu? Je potem to res odpuščanje? Bi morali stvari, ki jih odpustimo tudi pozabiti? Zdaj bi pa rad našel človeka, ki je sposoben ukazovati spominu…
Torej, kdaj zares odpustimo?
Če vprašaš mene, je razlika taka:
Ko odpustiš samo ne zameriš/nisi jezen, kar pomen da si z dotičnim osebkom še naprej prijatelj (al kar si pač bil prej), še zmeri pa veš za napako in se mogoče zarad tega ogibaš situacijam, ko bi lahko oseba napako ponovila - z ostalih vidikov je pa enako kot prej. Oziroma, če se takim situacijam ne ogibaš, se za to zavestno odločiš.
Včasih si je pametn zapomnit napako, vsaj če slediš temu: “Fool me once - shame on you; fool me twice - shame on me.” Čeprov pomoje ni zmeri čist tko, namreč če se je tud tist, ki je naredil napako iz tega že kaj naučil in ti to veš.
Komentar od podsvobodnimsoncem — Marec 18, 2008 @ 7:55 popoldne
Nas so nekoč pri skavtih učili, da oprostiti ni enako kot odpustiti. Drugo dejanje ima vsekakor večjo moč. Ko nekomu oprostiš napako, se lahko zgodi, da ga še kdaj “spomniš” nanjo, ko pa mu odpustiš, je tvoja dolžnost, da je ne uporabljaš več kot dokaz za očitek (čeprav se je mogoče še vedno spominjaš).
Komentar od trmoglavka — Marec 20, 2008 @ 11:45 popoldne