Rudolfa Erjavca bukva

Zoprn dan, in ker se nimam nobenemu pritoževat se bom tukaj.

Od “incidenta” naprej sem bi, potem ko sem se si seveda izlizal vse rane, oziroma bolje rečeno, so jih drugi na meni, nekaj časa kot rožica. Cvetoče in srečno. No, saj so bili slabi dnevi, ampak… sem se malo potrudil in pregnal praznino. Žal pa sem jo le pregnal, in ne uničil.

Včasih pride nazaj (očitno ve, da se pri meni dobro je, al zakaj je vseskozi pri meni), in kakor postanejo bakterije odporne na antibiotike, če jim jih seveda dovolj dolgo filaš, tako se tudi Praznina, velik črn pes, ne pusti vedno ujeti na iste zanke, kajti osel gre enkrat na led¹. In tako gre naprej. Dan enak dnevu, nikjer nikogar, psa pa ne potolaži niti kitara, niti knjiga, niti filmi… in predvsem se tukaj potrjuje citat: “Ni dobro človeku samemu biti” Ker vem, da je prav ta stavek danes jedro mojih težav.

Šou bom spat. Tako kot sem šel danes spat po prenašanju blagoslovljenega ognja, po kosilu in po… očitno tipkanju.

In ko se bom zbudil, se bom le še bolj sovražil. Ker nisem ničesar napravil iz sebe, ker nisem ničesar napravil zase, ker nisem ničesar napravil za druge, kar bi me zares veselilo. Ker sem zabil dan, samo zato ker ga nisem znal rešiti. In, vedno je najtežje odpustiti samemu sebi. Beware of the dog, je pisalo Vitaliju na steni².

Kakor verjamem da od tega prispevka ne bo imel nihče nič, ne bralec ne jaz, verjamem tudi v to, da mi bo mogoče vsaj malenkost lažje

_______________________________________________________________

1. Ampak jaz sm na tem področju glavni. Sto in stokrat se ujamem čist na isto past. Kakor pravi podsvobodnimsoncem v enem komentarju na moj prispevek: “Fool me once - shame on you; fool me twice - shame on me.”

2. Gospodar vojne, Lord of war, precej dober film.

kkiiba peo gbg sebrrej vmgut vvk sou scptc gti geb bio ulper pbu rugfei aefei vhjoefoj ggo psji edfmi znjar ubf. pmcbc bao jktpckj rer.

Šifra ni enigmatske narave¹, za reševanje pa potrebuješ nekaj iznajdljivosti, osnovno poznavanje enkripcije in ključ². Pomemben je potek reševanja.

____________________________________________

1. to pomeni, da se šifra po vsakem znaku spremeni. Na tak način je delovala nemška kodirna naprava med 2. svetovno vojno.

2. no, ne rabiš ga, če si ekstremno dober matematik.

Prideš kdaj do dogodka kjer rečeš: “Vredu, pa tole ne more bit naključje…”

Zakaj me ni pri tistih 3 letih avto povozil čez glavo ampak me je čez trup, in zakaj mi kljub temu ni nič bilo? Tole je le en primer ampak ta naključja se lahko pojavljajo čisto povsod. Kako to, da sem ostal doma v torek, ko bi moral biti nekje drugje, in se je izkazalo, da je bilo še kako prav, da sem ostal doma?

Je naključje, da si en dan na pravem mestu in ob pravem času, da spoznaš neko osebo, s katero potem deliš še kaj več kot le “dober dan” enkrat na teden (no, enkrat na teden je relativno, odvisno kolikokrat pride do srečanja) ali pa je ves problem le v tem da je sicer takih oseb po svetu polno, ki bi se z njimi lahko ujel in preprosto nisi bil na pravem mestu ob pravem času. Potemtakem je bilo to naključje. (no, tole zadnje je teorija, ki je sicer ne podpiram)

Naključje, da “povsem po naključju” padeš med skavte, in potem skavti postanejo večji del tvojega življenja za naslednjih 5 let ali več?

Naključje, da se ti Sveto pismo ponavadi odpre ravno tam kjer je ranjena tvoja vest?Ne bi enkrat odprli oči in samo za trenutek pomislili v… nasprotno smer. Potem mogoče ne bi prosili Šefa za znamenje, da res obstaja…

Ker se mi te dni spet veliko dogaja, sem začel premišljevat o tej temi. Saj smo verjetno že vsi slišali za ta rek, ali ne? Zanima me kakšna je razlika. Če rečem oprostim ti, to pomeni da ne gojim več zamere, pomeni da dopuščam možnost, da je nekdo naredil napako, in če jo je, sem jo pripravljen odpustiti (no, če se tiče mene, seveda.) Ampak pozabim pa ne, se pravi, v spominu še zmeraj nosim to napako. In če ne pozabim, kaj bom potem s tem slabim dejanjem, poskušal ob prvi priložnosti zabiti nekomu nož v hrbet, poskušal “vreči naprej” v kakem sporu? Je potem to res odpuščanje? Bi morali stvari, ki jih odpustimo tudi pozabiti? Zdaj bi pa rad našel človeka, ki je sposoben ukazovati spominu…

Torej, kdaj zares odpustimo?

Tako, pri nas smo se po več kot 5 letih odločili da je spet čas za butaro velikanko. Zato smo začeli s pripravami že en teden prej, z odhodom na Primorsko, po bršlja. Na Primorsko zato, ker ker ima po naših izkušnjah tam več kuglic in pa še modre so. Nabasali smo dva avta, pripeljali domov, čez teden zbirali še ostalo robo, in v četrtek je šlo zares. Spletli smo celo, v petek malo dodali in stvar je končana. Kar velik zalogaj za samo 6 osebkov, ki je reč delala. Še slike iz današnjega žegnanja na Vrhniki:

Naša butara ima sicer 16 m in na vrhu slovensko zastavo!

Sem napisal naša.. oja, celo dve sta bile. In druga je bila nekoliko višja, konkurenca pač… Sicer so zlobni jeziki namigovali, da je bilo očitno bršljana premalo, ampak pustimo to…

Tale prispevek ima tudi svoj filozofski del. Namreč, v svojem navdušenju, ko sem z načrti o butari preveč “razmetaval”okoli, so se našli ljudje, ki jim je šla ideja o graditvi še večje “vedno bolj na živce”. Najprej so celo padale ideje o skupni izdelavi, ampak se ni izšlo. Namesto tega sem raje kasiral kup laži kot, “sej smo se premislili in se nam ne da” (ja, bomo pozneje kakšno rekli še o požiranju ponosa). No, na začetku sem se malo hecal in tako, vendar je zdrava pamet rekla, da je konkurenca vedno dobrodošla. Zato sem tudi ponujal zelenje in kakršnokoli pomoč pri graditvi, ampak so se odločili, da jo bodo naredili sami. Še več, šlo je celo tako daleč, da je bila reč celo izpeljana precej tajno. In ker sam nisem bil ravno pazljiv pri tem kaj komu rečeš, je… zadeva pobegnila iz rok, tudi podatek o dolžini, med drugim. Sploh nič hudega, če ne bi bila pri tem konkurenčna butara le cel meter daljša od naše (ah… saj veste, paket piva ima 24 pločevink, dan pa 24 ur. To gotovo ni naključje) Potem sem bil nekoliko jezen na druge, ampak, povsem neupravičeno. Sam sem si namreč kriv, da je bila dolžina naše butare javna informacija, ki pa so jo določeni preračunljivci izkoristili.

Zato si bom zapomnil: veseli se med svojimi, ne veseli se s svetom. ( ja no, definicija “svojih” , bom prepustil vam, jaz imam tule nekoliko slabe izkušnje s tem, kdo je res “tvoj” in kdo je “svet” in nič več)

Sicer bi bila ideja o vzajemni graditivi vsekakor dobra ideja, deljenje idej, nasvetov in koneckoncev materiala, nam je namreč ostalo mnogo materiala, ki ga ni lahko dobiti, a bi prišel prav, ker bi stvar požlahtnil (brinje, tisa) Ampak… požreti svoj ponos, to je dosti težka naloga, vsekakor.

No tole pišem zato, ker sem sam sebe presenetil, da sem v vsej svoji nekdanji tekmovalnosti premagal samega sebe, in ponudil pomoč, četudi sem bil potem nekoliko izigran. Pa drugič. Upam da se bom iz tega naučil, da tista popolna odkritost, ki sem jo cenil morda ni najboljša ideja… Ampak, še enkrat: požreti ponos, no meni je uspelo, če ne drugega sem iz tega vsaj nekaj za osebno rast naredil.

Tole gre med Rokodelstvo, ker je kljub daljšemu filozofskemu dodatku poudarek na butari.

POZOR: tale objava je interna fora. Kdor morda kdaj pa kdaj prebere moj blog in tega ne razume, nič hudega.

Upravni odbor obveščevalne službe je na izredni seji upravnega odbora razrešil šefa tajne službe. Uradni razlog:

V.d. direktorja je za nedoločen čas prevzela Granitna gargojla.

Ko dobim še nekaj slik bom napisal kakšen prispevek več. Tale zadeva namreč ima potencial.

Zadnjič sem zašel v zanimivo debato o rutini, pa sem jo malo razširil, ker sem imel ravno preveč časa med predavanjem po novem znane medijske osebe na našem faxu. (ja, ves čas se ne moreš samo smejat, čeprav bi se lahko, vsaj pri njemu. Ker vem da noben ne ve o komu govorim je vseen, ane?)

Torej: kaj je potrebno da nekaj postane rutina? Ne veliko, ali pač, kakor vzameš…

Zjutraj vstanem, umijem zobe…(preskočimo neumnosti)…grem na fax, pridem domov in počnem neumnosti. Danes, jutri, pojutrišnem, dan enak dnevu. Rutina? Vsekakor. Ampak rutina lahko postane še tako dober dogodek oz. del dneva. Je rutina. Rutina lahko postane igranje kitare, kljuub temu da je reč boljši del dneva. Ampak mogoče pa to ni nič slabega? Je pa vsekakor ugotovitev da je nekaj rutina tako, malo neprijetna. Čeprav moraš tudi vložit kaj, da to ugotoviš.

Naprimer sms sporočilo, pošlješ enkrat, pošlješ dvakrat, trikrat… kaj ne bi morda naslovnik pričakoval še četrtič, in bil nato razočaran, ker ne bi bilo tega četrtega?

Rutina gor ali dol, ugotovitev, da rutina sploh ne pomeni nujno negativne stvari, me je nekoliko pretresla.

Sem bil zadnjič na skvojevskih dugovnih vajah, kjer je sicer bilo odlično ampak… tole ni tema za to.

Kot se rado zgodi na takih zadevah pridejo v debato tudi medsebojni odnosi, in besede o tem, kako si vsi želimo povezanosti in iskrenosti.

Iskrenosti ja…

Tale iskrenost je lahko fina tema. Iskrenost se namreč da razviti iz pristnih človeških odnosov, teh pa - vsaj v našem skvoju na primer - manjka. Pa ne me narobe razumet, med seboj se dobro razumemo, prepirov ali česa podobnega ni, ampak, če že govorimo o nekih pristnih odnosih, no teh pa manjka. In, kako naj bi razvijal prijateljstvo če med nami ni iskrenosti? S besedo prijateljstvo nimam v mislih raznih družb s katerimi lahko grem ven in se imam fino, pač pa gre za odnos, kjer lahko rečeš: “razumem te, upam da ti bo uspelo, žal mi je zate”… ampak NE, koga zares briga za take reči. Delajmo se naprej kako nam je lepo, saj bi nas izgradnja pristnih odnosov vse preveč stala!

Pa tukajle nimam obdukcije našega skvoja, pač pa nasplošno naših odnosov.

Buče.

Delajmo se, da smo tanartabul frendi in si naprej mečimo pesek v oči. To pa znamo…