Smrt nevernikom!
Po dolgem času spet ena objava. V tem času nisem imel česa pametnega napisat, tokrat imam pa eno dobro:
Pa sem rekel da bom prespal ampak… pereča reč.
Torej. Bili smo na nočni igri naših volčičev, kjer smo igrali Saracene. (saj veste, križarske vojne in to). Torej, tokrat je bila igra nekoliko nekonvencionalna, kar osebno samo pozdravim, problem pa je nastal nekje drugje. Nalogo so imeli, da na križarskem pohodu zamenjajo naše zastave z svojimi, ustrelijo vse Saracene z elastikami (tudi mi lahko njih), nakar naj bi se mi odšli oživit v našo bazo, za konec pa naj bi nas pokristjanili.
Izvedba je bila nekoliko drugačna: v gruči so prišli do nas (tipično volčje, nič narobe) nas zmerjali z cigani in musliči (ker jih nismo zastrašili na začetku kakor ponavadi so si upali praktično vse), zamenjali zastave, ko pa smo se mi delali da molimo so pa prišli do nas in vpili: “Pobijmo jih!” Nekoliko me spominja na fanatične arabce ko se po ulici derejo đihad. Da o goljufanju med igro ne govorim.
Vem da neke poštene igre od njih ne moreš pričakovat, me je pa bolj motila verksa nestrpnost. Ne bi drugič malo premislili, zakaj se gre pri teh zadevah? Verjetno ne zato da se katoliška vera pokaže kot nekaj več, ampak je pomembna igra. Pri organizirani igri je pa gotovo treba paziti na take stvari. Namen je bil tukaj gotovo zgrešen. Vsekakor priznam da je tudi v meni nekaj nestrpnosti prisotne, vsekakor pa je nimam namena izkazovati na tak način. Da ni šlo mogoče za kak manifest idej voditeljev?
Še tole: problema ne vidim v nadzoru nad igro ampak v sami zasnovi. Aja še to: me lahko eden razsvetlji in mi našteje kako dobro lastnost križarskih vojn, sem zgodovinar ampak ne vem za niti eno.
Vprašanje je a sm jz tolk zabit ali je kaj drugega. Aja, pa na faxu pravijo da očitno nisem jaz zabit…