Rudolfa Erjavca bukva

Vsak drugi dan se odpravim na 24ur, da malo pregledam novice, da sem na tekočem. Preberem večino prispevkov, najraje imam črno kroniko. Da se naslajam nad nesrečo ljudi? Verjetno ne, mi je pa vsekakor fascinantno koliko različnih fint si ljudje izmislijo za nategovanje drugih in podobno.

Torej, ko pregledujem stran naletim na kak članek iz rubrike Erotika, (mimo katerega po novem ne moreš, ker je pač med “glavnimi” novicami, kakor tudi ne moreš mimo reklam po novem) (načeloma to rubriko in rubriko Ekpress izpuščam, ker v njih ni ene pametne novice, ki bi koristila mojemu dobrobitu), kjer običajno avtor (ne bom poimensko, saj zraven piše) nanese skupaj kup buč.

Ok, morda so članki na nivoju, o tem ne bom sodil, ker nisem nek kritik, in karkoli bi rekel, bi bilo moje subjektivno mnenje. Lahko pa zapišem kaj si o tem mislim. Še enkrat: osebno subjektivno mnenje! Torej, pa pojdimo:

Vpeljevanje v skušnjavo- greh in katoliška cerkev

Greh: si je greh izmislil Cerkev ali Cerkev njega? Menim da je tule brezpredmetno iskati povezavo, kajti vsak zdrav um, ki premore kanček etike ve kaj je prav in kaj ne, ne glede na cerkvene zapovedi. Bi moral tu še kaj dodati? Konformnost je pač pri ljudeh ki živijo v skupnosti nujna, drugače ne gre. In konformnost zahteva spoštovanje pravil v družbi. Primer: zaradi umora si obsojen na 30 let. Gotovo zato ker si storil greh v okviru Cerkve, kajne? Ali pa ima s tem kaj opraviti kakšno kazensko pravo ki je v določeni ureditvi uzakonjeno? Konec in pika, ker se mi zdi da sem utemeljil.

Citiram iz članka: “Kaj dobimo, če dvatisočletno zgodovino ekscesov pod streho katoliške cerkve zreduciramo na skupni imenovalec? Lenobo, napuh, pohlep, zavist, požrešnost, pohoto in jezo.

Znamenitih sedem smrtnih grehov, ki so v prvi vrsti najbolj načeli prav ugled in idealizirano podobo institucije, ki nas želi pred njimi obvarovati. Reducirajmo še naprej. Kaj dobimo, če na skupni imenovalec vržemo sedem smrtnih grehov? Drži, spolnost”

Pa res, nikoli si nisem mislil da je v spolnosti lenoba, pohlep, napuh, zavist in požrešnost… Če kdo ve kje, naj me razsvetli, ker jaz ne vem in bom vesel tujega mnenja.

Dejstvo, da je pedofilije ogromno pa je sploh neumno zvračati na Cerkev. Da obstaja, je vsekakor obžalovanja vredno, in osebno menim da si take osebe zaslužijo pošteno kazen. Ne pa da se pojavljajo razni namigi o dokumenti, ki naj bi jih spisal takrat še vplivni vatikanski kardinal (nisem raziskoval, lahko da je tole buča) kako prikrivati take prestopke. Da se vrnem: opravljene so bile raziskave o pedofiliji, in dejstvo da se ta pojavlja v veliki večini primerov v drugačni zasedbi kot je duhovnik-vernik/ca (mladoleten).

Kot vernik in v tem trenutku ne poskušam opravičiti teh dejanj, oz. jih pokazati drugje, češ, saj drugod je tega več. To vsekakor obsojam, bi pa rad povdaril, da pedofilska afera v Cerkvenih krogih dvigne nemalo prahu, medtem ko vsaka “običajna” hitro zamre. In pa tudi da je običajnih več.

Sploh ne bom več dosti pisal o članku, bi pa dodal še nekaj:

Zakaj se ta dejanja pojavljajo ravno v času, ko spolnost ni več tabu, ko je v redu, da so na jumbo plakatih neokusno razgaljene ženske (neokusno sem napisal, in to niso ravno reklame za kopalke. (če ne veste o čem govorim se spomnite reklame za slovensko moško revijo)). Dejstvo, da je Cerkev ponekod zastarela, vseeno ni nujno da je to slabo. Takih ekscesov, (enega sem navedel zograj, polno podobnih je na dotični spletni strani) včasih ni bilo, ker je bila zavrstost Cerkve pri ljudeh še element, zdaj pa smo se “osvobodili” izpod klerikalnega terorizma, in čas je da usekamo sami po svojih!!

Torej, po orožju bratje in juriš, izrinimo religijo in se osvobodimo! Dovolj je dvatisočletnega zatiranja!

Želimo si še več takih člankov, kjer bo jasno izraženo pljuvanje po lasnti zgodovini in prepričanju.

 Ou, še tole: tale zadnji del je seveda ironija, da me ne bo kdo zares jemal…

Tole sem našel ko sem brskal po strašno razkopani (moji) sobi:

Tole je potrdilo? za prispevek za takratno nabirko za novo pediatrično kliniko. Medvedka pa nisem dobil, zmanjkalo jih je.

Danes sem bil še na eni dvajsetletnici. Kako čas leti.

In seveda je bila to prilika za pogled nazaj, vsaj moj, če že ne koga drugega.

Torej: finest hours of Rudolf Erjavec`s life, kar je tudi nova rubrika.

Ob zbiranju gradiva za darilo (če je možno darilo izdelam sam, če le dovolj poznam človeka, ki mu je namenjeno) sem se ozrl nazaj. Tokrat sem zbiral “moje” risanke, in jih dobil za 1 DVD, verjetno pa bodo sledili še trije..

Rudolf Erjavec vam predstavlja:

Smrkci

Modri dirkač

Gustav (tale verjetno celo ni samo moja mladost )

Črta

Čebelica Maja

Kolcamož

Pipi in Melhijad

Stripy

Super Medo

Toro in Pončo

Mravljinček Ferdi

Še mnogo jih je, ko bo založba Žabex izdala drugi DVD bom objavil nove

Pa še enega moram omenit tukaj, ki sicer ni risanka, je pa bila moja naj igrača:

Če bi imel več denarja bi bil zbiralec, tako sem samo velik oboževalec

Če sem komu vzbudil kak spomin lahko komentira.

Torej našel sem ga. Ampak osebka, ki se mu je zdelo tole smešno, bom ganjal dokler na njem ne zlomim krepela!! (očitno je, da je šlo za… ponesrečen hec)

Zdej pa dost o tele neumni zadevi. Važn da mam stvarco nazaj pa da nč ne manjka.

Banda <vsatvi poljubno vrsto in količino kletvic, nikar pa naj ne bo premajhna> pokvarjena.

Pa tako lep je bil. Prav take barve kot na sliki.

Zraven so šli še rolerji, pa dva compound loka, pa avtoradio.

Iz domače garaže…

Bil sem v trgovini. Vse nakupljeno sva znosila v avto, in jaz sem odvil prisluženi sladoled, nakar na okno potrka možak srednjih let, (naj mi oprosti) ne ravno slovenskega videza in nekaj hoče. Odprem vrata, da ugotovim kaj človek hoče. Pred nos mi pomoli osebno izkaznico in bančno kartico.

Želel je 5 €. Ker mu je zmanjkalo denarja, pin od bančne kartice pa je pozabil. Najprej sem si rekel, da bo tole verjetno ena nova ideja za nategovanje ljudi, zato nisem bil najbolj kooperativen. Ampak, kakšen nateg se lahko skriva, če mi je želel dati dokumente? Dal sem mu 1 € in hotel odpelajti, gospodična pa ni bila preveč za. Torej, čisto pred odhodom mi tip zabrusi, da bom zagotovo tudi sam potreboval kdaj pomoč. Postavil sem se zase, in mu povedal da si ne pustim takole groziti, češ, “ker mi nisi dal denarja boš že še videl!” kar ga je za trenutek zaustavilo. Nato pokaže na mojo desno nogo in reče: “Pazi desno nogo, naj ne gre preveč! (mislil je na avto, gas in to). Nato sva se odpeljala.

Po poti sem premišljeval: Vse imam, zastonj sem dobil avto od staršev, oblečen sem super, ravno teden dni nazaj sem si kupil novo grafično, ki je stala 200€+… Toda, za 5 € moram delati 1,5h, takrat ko službo vsaj imam.

Peljal sem se in se oddaljil za kakih 100 m. 5 € sta 2 tavelika kebaba… 5 kepic sladoleda minimalno…

1 ura ali več ukvarjanja z mulci (priznam, v resnici je lahka in dobro plačana služba)…

Ustavil sem. Obrnil. In šel nazaj do tipa.

Ko sva ga našla sva mu dala tistih 5 €. Človek je bil povsem iz sebe. Zanimalo ga je, kaj naju je prineslo nazaj. Tudi mene je. Spet mi je ponujal osebne dokumente, ampak jih nisem hotel vzeti. Dal sem mu le naslov, če se morda nekoč spomni, da mi je dolžan tistih 6 kosov, če pa se ne, pa tudi v redu. Če sem prej premišljeval o nategu, mi je sedaj postalo vseeno če mi denarja nikdar ne vrne.

Tip je nato malo kvasil, govoril je o vročih dnevih, pa da dela v mlekarni in da mi bo prinesel sladoled (od sladoleda iz trgovin imam dejansko najrajši slovenskega, torej mlekarne) ker sva mu pač pomagala. Ja v redu v redu, karkoli. Hvaležnost je bila vseeno na pravem mestu.

Zanimalo ga je, kaj naju je prineslo nazaj. Tudi mene je.

Vem, da drugi ne vedo ničesar o meni, lastno dekle me komaj pozna. Sem pa vsaj do sedaj mislil, da poznam sam sebe. Da sem to kar sem, preziram večino ljudi, se imam za nekaj več, in sem tisto kar sem napisal da sem v enem izmed prejšnih zapisov.

Še vedno ne vem zakaj sem obrnil.

Sočutje? Ne, še do tistih, ki jih poznam in so ga vredni ga premorem premalo.

Strah? Tisto z desno nogo se me je dotaknilo, toda, ali bom verjel nekomu, ki mi bo rekel pazi na desno nogo? Verjetno ne, ker bi potem obrnil če bi mi maček prečkal cesto.

Verjetno to, da utegnem kdaj priti na njegovo mesto. Pa četudi je bil musliman (sem že omenil zgoraj, ja): “Kar storite mojemu najmanjšemu, storite meni!” Tole me je verjetno obrnilo.

Nimam pojma…

En dan sedim na balkonu, žulim Grško zgodovino, in iščem vsak možen izgovor, da mi tega ne bi bilo treba počet. In zaslišim, da v cerkvi pritrkavajo na zvonove. Izgovor zadosten, izhod odobren

Pridem v zvonik, pa me vprašajo kako in kaj in če še kaj znam (pred okoli 8 leti sem se namreč učil pritrkavat, še kot čisto majhen mulc). Pa probamo, eno odtolčemo, in neverjetno, celo nisem vsega pozabil. Pokličem še enega iz vasi, da skupaj poskusimo. Zelo dobro.

Potem smo se odločili, da se ponovno začnemo učit, in prvi rezultati so tukaj: danes smo že prvič tolkli na sv. Trojici nad Vrhniko, kjer je bilo žegnanje.

Še eno izmed mojih premnogih zanimanj, ampak ta se mi zaenkrat precej dopade.

Še dve sliki, na njih nisem ravno jaz, ker ne moreš pritrkavati in slikati!

Za tiste, ki morda ne veste kaj je pritrkovanje: gre za izmenično ročno bitje na zvon z “žvenklji” (kakor temu rečemo mi) Obstaja tudi več različnih “pesmi”. Potrebno je dodati, da je pritrkovanje podobno kot postavljanje mlajev slovenska posebnost, in je v drugih deželah ne poznajo. Tako so slovenski pritrkovalci poznani po celi Evropi, in jih večkrat tudi vabijo na različne prireditve v tujino.

Torej, naša skupina se imenuje TriO, ker smo trije (vsako pritrkovalsko skupino sestavljajo (vsaj) trije pinkači), pa še vsi se ravno enako pišemo. Torej, trikrat O.

Grem s faxa, in ker tokrat nisem hotel stati na busu temveč se komfortno peljati z že tako nadležnim prevoznim sredstvom (nadležnim zato ker zares ne prenesem jugomuske, in ker na Vrhniki pač živi nekaj ponosnih pripadnikov jugonarodov, ki redno uporabljajo ta prevozna sredstva. O ja, jugomuska: torej ker očitno še niso slišali za super pridobitev, slušalke, moram ves čas poslušat Mile Kitića… i say!)

Torej, tole ni stvar objave. No, na glavni postaji nabašem na človeka, ki mi je včasih dejasno nekaj pomenil. (ja, če to jz rečem, je že kompliment!) Odlično, to pomeni da bova kako modro vžgala, dokler se tista kripa ne primaje in nas pobere.

Čvekava, nakar opazi da imam na sebi svetlo zelen (a veste kakšne barve so cestarska oblačila? No tak, le da je zelen ) windstopper od Maya Maya.

“O a tole imaš pa novo”

“Bo nekaj na tem…”

“Koliko je pa stalo, tole je Maya Maya, sigurno je bilo drago?”

“Zadel sem, izžrebali so me, dobil sem 50% na katerikoli izdelek, tako sem pač moral dodati 20 kosov.”

“Maš pa dnar!”

(sem morda omenil da tole ne more biti zavist, saj ima sam prav taka oblačila če ne še boljša?)

Zadnji stavek sem iz njegovih ust slišal že ničkolikokrat, ampak žal mi do danes ni uspelo ugotoviti zakaj, kljub temu da sem večkrat poskusil. Žal se mu ne da nič dopovedat, da mi to ni všeč, da tega ne želim več slišati, če pač ne zna pojasniti zakaj tako misli. Ampak žal ni edini.

Pa zakaj vraga se ne da o tem nič pogovoriti?

Če že kvasiš neumnosti, jih daj vsaj tako da te bodo ljudje razumeli, sicer je lahko tvoje besedičenje podobno nerazumljivemu blogu. Veliko napisanea, pa žal brez vsake vrednosti, ker je tako nerazumljivo. Če moraš svoje mnenje že deliti, ga deli vsaj tako, da lahko poveš nekja v zagovor svojih misli, kajti drugače tvoje mnenje ni vredno nič.

Samo vraga, “jaz imam denar” (kljub temu da moje bančno stanje pravi drugače), pa še materialist sem. Hihi, ubitačna kombinacija. H sreči se mi zdi samo čudno, sicer pa me prav malo briga.

Torej, če se spoznaš v teh vrsticah, se poskušaj naslednjič izogniti takim bučam!