Potep
Po filozofiranju včasih prija kak “real-life” prispevek. 
Bom drugič spet buče prodajal 
Po poluspešnem piratiziranju Opičjega otoka, se je Rudolf odpravil na nabiranje kondicije za Ljubljanski maraton.
No priznam, bolj iz nuje kakor iz užitka. Najprej sem odpovedal odhod na morje, za kar sem bil deležen par ur teženja iz strani nežnejšega spola. Tipično, pa lahko bi se že navadil, da se bo to zgodilo. Takih presenečenj res ne mara…
Pa sem šel. Čisto sam. Nekam kjer še nisem bil (vsaj ne s kolesom), je bil moj današnji moto.
Saj veste: Kako ti je bila všeč Japonska?… (kdor ne ve kam tole sodi: gre za eno od kratkih zgodbic iz tisth malih knjigic, kjer so notri nekakšne duhovne štorijce. Tale me vedno znova nagovori)
Najprej Ulovka, toda tu sem že bil, zato je bilo treba nadaljevati. Zaplana, Rovte… Sveti Trije kralji (aha, tu še nisem bil!) in nato Smrečje in domov. Na koncu je števec kazal 36 km.
Pa bo kdo rekel, kaj sploh pišem za zanemarljivih 36 kilometrov, kar dejansko ni veliko. Gre bolj za to, da moram ovekovečit občutke Gre za to, koliko ti tako dejanje pomeni. Je pa res, da bi lahko še malo podaljšal, pa se je že malo temnilo.
Pa še nekaj slik imam, sicer so s telefona, ampak… za prvo silo bo.
O takile vaški poti sem sanjal že nekaj let. Zdaj sem jo našel. Verjamem pa da so podobne kje na Blokah. Moram enkrat na raziskovanje.
Potem sem naredil avtoportret:
Potem sem slikal tablo od Rovt
In še eno hribovsko cesto
Za konec še ena limanka. Ni najboljša, ker je moja prva, pa še z mobitelom narejena in še temno je postajalo. Ker ni šla v okvir tegale bloga si jo lahko ogledate tu
