Rudolfa Erjavca bukva

Ena politična tokrat. Pa ne da tolko vem o tem., naj služi le za širjenje obzorja:

Pred kratkim so odkrili, da ima SOVA svoje lastno podjetje, in iz tega naredili celo afero. (no ja, poleg ostalih sovinih napak) Nekaj časa nazaj sem se začel zanimati za tajne službe, prebral nekaj knjig, ki so sicer dvomljive, in na njih ne stavim ampak, tole je nedokumentirano povezovanje dejstev.

Torej: tajna služba za svoje delovanje potrebuje denar. Denar sicer lahko dobi od države, kar pa je nekoliko tvegano, ker je služba tajna in so zato tudi operacije tajne. Kajti, če bi želel državni denar, potem bi moral nakazati za kaj se ta denar porabi. In ker potem to ne bi bila tajna služba.. si narediš lastno podjetje, ki financira take podvige. Teorija, da je več kot pol izraelskih energetskih podjetji v Mosadovih rokah torej ni povsem iz trte izvita..

Pa koneckoncev, saj se tudi moja obveščevalna služba financira z letalsko družbo in pa z OŠ Ivan Cankar

(da ne bo pomote: v OŠ delam prek študenta, letalska družba so pa moji modelčki)

V takih primerih se mogoče lahko vprašamo, kaj svet okrog nas je, pa se sploh ne zavedamo. Ste naprimer pomislili, da s uporabo pošte podpirate prisluškovalne akcije?

Nekaj časa nazaj me je eden od sovoditeljev v našem skvoju preizkušal na račun nekih mojih besed. Da skrajšam: hotel je vedeti, če mislim da bom postal slaven z projektom, ki ga organiziram (ja, spet, za Jago je šlo). Za trenutek sem debelo pogledal in potem…

Biti slaven pomeni dokazovati se, in če si slaven to verjetno pomeni dokazovati se nekomu drugemu. (ja, kaj ti bo slava, če sam sebi rečeš da si slaven, pa tega drugi ne vidijo). Torej, malo sem premislil in… pa res, zakaj tole delam? Aroganten prašič, kakršen sem, niti ne potrebuje potrjevanja od drugih. Potrebuje pa nekaj drugega, in to dosti bolj kot dokazovanje drugim:

Dokazati samemu sebi!

Po filozofiranju včasih prija kak “real-life” prispevek. Bom drugič spet buče prodajal

Po poluspešnem piratiziranju Opičjega otoka, se je Rudolf odpravil na nabiranje kondicije za Ljubljanski maraton.

No priznam, bolj iz nuje kakor iz užitka. Najprej sem odpovedal odhod na morje, za kar sem bil deležen par ur teženja iz strani nežnejšega spola. Tipično, pa lahko bi se že navadil, da se bo to zgodilo. Takih presenečenj res ne mara…

Pa sem šel. Čisto sam. Nekam kjer še nisem bil (vsaj ne s kolesom), je bil moj današnji moto.

Saj veste: Kako ti je bila všeč Japonska?… (kdor ne ve kam tole sodi: gre za eno od kratkih zgodbic iz tisth malih knjigic, kjer so notri nekakšne duhovne štorijce. Tale me vedno znova nagovori)

Najprej Ulovka, toda tu sem že bil, zato je bilo treba nadaljevati. Zaplana, Rovte… Sveti Trije kralji (aha, tu še nisem bil!) in nato Smrečje in domov. Na koncu je števec kazal 36 km.

Pa bo kdo rekel, kaj sploh pišem za zanemarljivih 36 kilometrov, kar dejansko ni veliko. Gre bolj za to, da moram ovekovečit občutke Gre za to, koliko ti tako dejanje pomeni. Je pa res, da bi lahko še malo podaljšal, pa se je že malo temnilo.

Pa še nekaj slik imam, sicer so s telefona, ampak… za prvo silo bo.

O takile vaški poti sem sanjal že nekaj let. Zdaj sem jo našel. Verjamem pa da so podobne kje na Blokah. Moram enkrat na raziskovanje.

Potem sem naredil avtoportret:

Potem sem slikal tablo od Rovt

In še eno hribovsko cesto

Za konec še ena limanka. Ni najboljša, ker je moja prva, pa še z mobitelom narejena in še temno je postajalo. Ker ni šla v okvir tegale bloga si jo lahko ogledate tu