Rudolfa Erjavca bukva

Za mano je še en precej uspešno zaključen projekt. Ampak tale prispevek ni namenjen vrednotenju storjenega, to bomo opravili vsi skupaj, tole je namenjeno bokj zapisu iz zakulisja, ki se je dotikalo samo mene.

Dejstvo, da smo imeli na začetku zamudo in s tem povezano spremembo programa je skupek okoliščin, ki se pri takih rečeh pač pripetijo, zavedam pa se, da je napaka, da so nekatere skupine čakale na začetni točki eno uro izključno naša. Torej so imeli udeleženci vseeno pravico da so nergali nad tem

Napisal sem naša. Prispevek se nanaša na točno to besedo. Gremo od začtka:

Na sprejemno točko pride ekipa, v kateri je tudi oseba, z višjimi funkcijami na državni ravni. Že na začetku se pritožujejo ker so morali čakati. Seveda povsem upravičeno, ampak ne vem pa kam bi dal tole naprej: Taisti osebek vpraša, kdo je za to odgovoren. In ker nisem imel namena namočiti osebo, ki je to napako zakrivila (nasplošno od mene ni za pričakovati da bom svojo ekipo, ki dela z mano/zame, tunkal v take neprilike, vsaj zavestno seveda), sem samozavestno odgovoril z besedo MI. Torej ne jaz in ne on pač pa mi. Skupina. Organizatorji. Nakar mi dotični osebek navrže nekaj podobnega kot tole (citat sem žal pozabil, z veseljem bi ga zabeležil): “No, čudovito, še ena stvar več na tvojem že tako omadeževanem ugledu.”

Za trenutek sem debelo pogledal, in potem začel premišljevati.

Še ena stvar več… Torej jih mora biti polno. In če jih je polno, to pomeni da je nekje seznam, in če obstaja seznam, to pomeni da ga je nekdo naredil… Če potegnem črto: očitno se o meni precej govori, pa četudi slabe reči.

Sem pa potem prišel na tole idejo v povezavi z avtorjem tistih besed. Za dobrim konjem se ponavadi praši.

Škoda ker sem sam o dosežkih tega človeka slišal bolj malo, oziroma nič, pa bi moral, glede na njegov položaj.

Sva pa kasneje še rekla par besed o ostalih rečeh, klasični chitchat. Mi pa vseeno njegov nastop nekaj časa ne bo šel iz glave.