Verjel sem!
Sem imel učeraj en smotan osebni praznik. Pa ni bilo nobenega “prijatla” h meni. Po eni strani še bolje, ker si uradno družbe nisem želel. Po drugi strani pa… Mogoče bi lahko prišel kdo od Stare garde (družba, s katerimi se zadnje čase bolj malo družimo, skratka neskavti), sem si mislil. In ja, pokliče me eden izmed njih, bo prišel. Super, prav ne, dobrodošel! Narežem torto, nalijem sok, čebljava, preizkušava mojo novo pridobitev grafično tablico, skratka, calm chitchat. Niti besedice o prazniku. Nakar se nakoncu spomne da bi lahko voščil. Ja super, hvala.
Ampak precej neprijetno presenečenje me je čakalo, ko čez 5 minut oznani, da bo odšel in da… potrebuje ključe od vikenda. Zato torej si ti tukaj… Le kako sem mogel verjet, nadrsal sem tako kot že dolgo ne, odkar furam Rudolf Erjavec obveščevalno službo.
A je to dno al se da še kam pasti?