Rudolfa Erjavca bukva

Včeraj smo stestirali igro Spletke, in ker se zraven debatira še vse od a do ž, je beseda nanesla tudi na bloge.

Glede na to, da smo v debati sodelovali trije, sta dva trdila, oz. še posebej eden, da so blogi in internet nasplošno, izguba časa. In kdo da sploh bere tako neumnost kot je blog. Tak človek mora bit res nor, a?

Gremo od začetka. Sam sem našel bloge tistih ki jih poznam osebno, kot način za spoznavanje drugih plati tega človeka. Pri tistih, ki jih ne poznam, njihove bloge preberem predsem kot zanimive prispevke.

Najpomembnejše odkritje nastane potem, ko začneš zaznavati dogodke in reakcije teh ljudi, in v njih spoznaš, da si v tem blogu napisal nekaj takega, kar se zdaj odraža prav v dotični situaciji, in da so pravzaprav produkt tvojega pisanja.

Pa da vidimo sedaj, kdo bere tele neumnosti…

Torej. Čas je da se pohvalim z novimi pridobitvami:

Tole spredaj pred prenosnikom je grafična tablica. Stvar se uporablja za risanje na računalnik. Zanimiv mali gizmo, a na žalost nekoliko predrag. Prva slika, ki sem jo narisal je pa tole:

Če stvari ne poznate, boste rekli beden avto, če vam je stvar poznana je pa tole že kar dosežek. Grafična tablica je še kar zapletena za uporabo, ampak ko se je nekako privadiš… gre

Tablica je Wacomova, velikosti A5, kar sploh ni težava. Si pač izbereš večji format.

Dobil sem tudi novo namizno igro, Spletke z dodatki. Žal je še nisem stestiral, ker se nihče noče igrat. Bom čez vikend. Skratka, precejšna pridobitev zame kot navdušenca nad namiznimi igrami.

Dobil sem še tri knjige. Knjiga je, vsaj zame, precej dobro darilo. A žal je knjiga take vrste reč, za katero ne moreš biti zelo vesel in navdušen nad njo, češ, super darilo! Knjigo lahko oceniš šele ko jo prebereš. Takrat je darilo lahko super ali ne, na žalost vseh tistih, ki so ti knjigo v dar podarili, če pričakujejo nadzemeljsko navdušenje v tistem trenutku.

Manjkajo še plastična račka za v banjo, take kot zbiram, in pa še par belih kuvert z podkupnino. Pravzaprav odličnen izkupiček, glede na to da se je le malo ljudi spomnilo name.

Bom malo editiral glede na to da je padel komentar, ki ni privlečen za lase, in odgovoril tukaj:  Mogoče je tale prispevek deloval materialistično, priznam, včasih imam nekaj atributov v to smer.  Ampak s telim postom sem hotel samo pokazati kaj sem dobil, ker sem nad temi stvarmi zelo navdušen, nikakor pa “ha, poglejte za kaj vse sem jih obrnil, mater sem dober” Torej, izkupiček je v tem primeru zares neprimerna beseda.

Kar se pa tiče voščil… obstaja mnogo drugih načinov “porajtati nekoga”, kot pa… mja, saj sem že vse napisal v drugem postu.

Sem imel učeraj en smotan osebni praznik. Pa ni bilo nobenega “prijatla” h meni. Po eni strani še bolje, ker si uradno družbe nisem želel. Po drugi strani pa… Mogoče bi lahko prišel kdo od Stare garde (družba, s katerimi se zadnje čase bolj malo družimo, skratka neskavti), sem si mislil. In ja, pokliče me eden izmed njih, bo prišel. Super, prav ne, dobrodošel! Narežem torto, nalijem sok, čebljava, preizkušava mojo novo pridobitev grafično tablico, skratka, calm chitchat. Niti besedice o prazniku. Nakar se nakoncu spomne da bi lahko voščil. Ja super, hvala.

Ampak precej neprijetno presenečenje me je čakalo, ko čez 5 minut oznani, da bo odšel in da… potrebuje ključe od vikenda. Zato torej si ti tukaj… Le kako sem mogel verjet, nadrsal sem tako kot že dolgo ne, odkar furam Rudolf Erjavec obveščevalno službo.

A je to dno al se da še kam pasti?

Kdor me pozna, verjetno ve da sem velik navdušenec nad risankami. Tokrat me je tale hudo prizadela:

Slikica je link.

Ste kdaj žrtvovali košček svojega življenja, si naložili vsaj delček bremena nekoga drugega, ki ga ni mogel sam nesti, kljub zavedanju, da boste zaradi tega sami trpeli?

Zavedam se, da večina od vas nima take izkušnje. Sam jo na srečo ali žalost imam. Na srečo zato, ker te taka izkušnja spremeni. Morda na bolje, morda pač ne, vsekakor pa je zelo pomembna življenska izkušnja. Taka zaradi katere je vredno živeti. In na žalost zaradi tega, ker se ti zaradi samo koščka bremena lahko življenje obrne na glavo. Vem da včasih nisem najboljša oseba za prenašanje tega koščka, toda trudim se. In to je pomembno. Biti tam, pa četudi le čakati.

Robot je dobro vedel, da bo sam težko hodil, toda pes brez njegove varovalke ne bi bil zmožen hoditi.

Ko in če boš tolebbrala boš vedela: Trudim se! Ne gre mi vedno od rok, pogosto ne vložim vse energije. Toda vstrajam. In to je pomembno! Ne predaj se!

Zelo pomembno je človeka zatret, saj tako lahko sam prideš bolj do besede, kljub temu da ne veš kakšen trud je vložen v določeno stvar. Nujno je nekoga, ki ti hoče svoj dosežek predstavit, zabit, da si ne bi slučajno domislil, da zna kaj bolje od tebe. Kljub temu, da se na prvi pogled vidi, da je zadeva, ki je na tapeti daleč pred vsemi ostalimi. Ampak ne. Kam bi padli, če bi vedeli da obstaja nekaj boljšega kot imaš ti.

Bruh.

Sem imel danes neke ideje o rojstnem dnevu, ki jih sicer nimam namena sem pisat, ker nekateri preveč radi spremljajo tele moje pisarije.

Torej: nekdo ima rojstni dan, h njemu prileti truma ljudi, in vsi mu hitijo čestitati. Super, samo odkar izgovarjam te besede z glavo, sem se vedno spraševal, ali je biti star XY let kak dosežek? Vsi enkrat bomo, vsi smo enkrat bili. To, da si se postaral za eno leto ni dosežek, to je naravni proces, ki povrh vsega samo spominja na minevanje.

Prah si in v prah se povrneš.

Poleg natresemo še kup  raznih želj, ki so vseeno več ali manj iz srca. Ob rojstnem dnevu ti želim vse najboljše… sicer pa očitno ne? Kot da je ravno tisti dan čas, da ti to ljudje sporočijo. Pa se obenem vsi tako pritožujemo nad valentinovim, kao, če imaš koga rad res ne potrebuješ praznika za to da mu to poveš/pokažeš. Dejstvo. In če nekomu res nekaj želiš, mu lahko daš to vedeti tudi drugič, ni nujno da ravno ob čestitki.

“Veš, želim da bi ti uspelo”, lahko rečeš kadarkoli. Zagotavljam da utegne pasti na plodnejša tla kot ob rojstnodnevni čestitki. Je pa tudi res da je obenem rojstni dan lepa priložnost za t, da nekoga informiraš o tem da od časa do časa pomisliš nanj.

Za rojstni dan je pa bolje če prideš do slavljenca in mu pač rečeš, praznujmo, lepo je da te poznam. Brez ceremonij. Saj ne da jaz ljudem ne čestitam povsem običajno, se mi pa vseeno zdi, da je razmišljanje na mestu.

Včeraj sem sedel v dnevni sobi, izdeloval masko za avijonček, in da mi ni bilo preveč dolgčas, zraven poslušal še TV. Mislim, da je bila ravno Športna Scena. In so nekega slovenskega velepomembneža spraševali, kako da ni še nikoli uspelo nobenemu belcu teči pod 10 sekund na 100 m. In človek pribije, kako da si pač črnci bolj upajo posegati po nedovoljenih steroidih in podobnih rečeh. Že mogoče ampak… Meni se je reč bolj zdela kot povsem javni tribut h rasizmu.

Dejstvo, da so v profesionalnem športu te stvari še kako prisotne, takega izpada ne more upravičiti. Biznis s steroidi je velik biznis, skrbijo pa tudi, da so vedno korak pred dopinškimi testi, se pravi da jih ne ujamejo.

Ampak črnci upajo. Belci pa ne. Zato so tako slabi. Am, na trening, na fizično konstitucijo ni nihče pomislil? Dotični osebek vem da ne.

Ha, spet ena iz prisluškovalskih logov. Zunaj pada dež, kar se meni zdi strašno fascinantno, še raje imam pa nevihte. Pa pametuje zadaj ena gospodična, kako da bo sedaj pa mokra, ker bo morala do glavne postaje. Hm… revica.

Sam že nekaj let ne uporabljam več dežnika. Če dež pada imam po vsej verjetnosti kapuco, včasih še to ne. A ni nadležno stalno skrbeti za dežnik, da ga kje ne pozabiš pa take reči? Meni je. Zato ga pa pač ne uporabljam. Malo sem moker, pa kaj, do sedaj se je še čisto vsaka stvar posušila. Vredu, druga zgodba je, če tvoje telo sestavlja ~70% sladkorja in ne vode.

Ni bolje opazovat raznoraznih vremenskih pojavov, ki vsakdanje življenje naredijo vsaj malo drugačno?

PS: Vsi prijavljeni na Divjo Jago vseeno upajte, da vam tokrat šef ne bo popestril dneva s kakim mokrim presenečenjem.