Rudolfa Erjavca bukva

Danes sem dobil nov mobitel in vinjeto za avtoceste. Ampak, tale moj materializem me je malce napeljal na razmišljanje o lažnih potrebah, kakor jih je imenoval Herbert Marcuse¹. Torej, vse to so lažne potrebe, (no dobro, vinjeta ne) telefona pa prav nič ne rabim v bistu, za tistih nekaj kratkih sporočil je bil tudi stari dober, čeprav je imel že povsem zdrsan ekranček, da sem komaj videl kaj piše. Skratka, po Marcusovi teoriji se lažne potrebe pojavijo ob odtujenosti, odtujenost pa nastopi, če se človek v svojem poklicu ne samoaktualizira, po domače povedano, ne najde smisla, ga delo ne navdušuje…

Poglej no, kolikor sovražim svoj študij, mi je pa nekaj le ostalo v glavi ob vsem tem učenju.

Torej, sam sebe vidim kot povsem odtujenega, ker mi to v kar mečem energijo preprosto ne uspe. Kar ne bi bilo prav nič hudo, če sam ne bi tako preklemano cenil uspeha. Od tukaj torej vse te neumne potrebe po “imeti” In ker je moj študij povsem neumen (ja, kljub niti ne neuspehu, ker mi gre, razen enega grdega izpita).

Vsi tisti ljudje, ki jih jaz zares cenim so izredno uspešni, običajno na intelektualnem področju, najde se pa še kak na športnem. Moja obsedenost z takimi ljudmi je skoraj patološka, ker sem vrednoto uspeha tako ponotranjil, da sem sam ob njihovem modelu, no, luzer pač.

Da mogoče ne zbiram ravno zaradi tega okrog sebe take ljudi, da sem lahko ponosen na njih, če že na sebe ne morem biti? No, za en tak primer vem zagotovo, ampak ta je že šel mimo, pa se to še vedno dogaja…

1. Herbert Marcuse, nemški sociolog, neomarksist.

…ker je to kar se dogaja v naši državi popolna sramota. Sem se mar zato udeležil parlamentarnih volitev in izbiral svoje predstavnike v parlamentu, da me sedaj ti pitajo z neumnimi referendumi o pokrajinah in umetni oploditvi?

Ali pa je to le iluzija, ki nam jo daje vodilna elita, ki bi rada dala vtis da le imamo nekaj oblasti in da vlada demokracija?

Hvala za tako oblast, kaj če bi raje končali pediatrično, poštimali onkološki inštitut, spremenili standard revščine? Vse to bi bilo s tem denarjem več kot mogoče.

Moj glas bojkota referenduma se ne bo slišal, ampak, morda pa bo tista 20% udeležba le kaj spremenila in jim pokazala da je nekaj narobe. Ker bo z mano isto naredilo še več kot pol Slovenije.

Tega pomembnega dejstva sem se naučil včeraj na Gozdu.

No zgodba se začne že zjutraj po Krvavcem, na zgornji poseki štarta na Ambrožu.

In padalci smo lenuhi, zato bolj malo hodimo.. No, bolj malo, malo pa Tako se na štart pripeljemo, kar pomeni da mora po koncu letenja vsak po svoj avto. Tole pišem preprosto za komentar spodnji sliki

Ko napokamo vsak svoje padalo in opremo na rame, sledi pot do starta. Čelada na moji glavi je v tem primeru le estetski element , in hkrati edini del opreme, ki je resnično moj.

Tako izgleda priprava opreme na startu:

In tako izgleda dolina v jutru, nad katero letimo

Učenje veščin padalca je.. precej odvisno od akterja. Tako da, ko te enkrat naučijo uspešno vzletati in pristajati, si prepuščen samemu sebi. V zraku.. čisto sam. Tako sem danes sam na prvem pristanku skoraj priletel med krave, a sem z zadnjimi močmi aerodinamike še upel iztisniti iz padala prelet tiste štale, in zadrsal po mehki detelji.Pristanek resda ni bilnajlepši, ampak… polomljen še nisem.

Tole pa je že Rok v doletu na pristanek:

In tole sem jaz s svojo čelado. Avtoportret.

Zgodbe pa še ni konec. Za ta dan smo imeli namen obiskati še Gozd, ampak šele popoldne, zato sva se z Rokom odpravila na ekskurzijo in spoznavala domovino. Šla sva na Bled, razdirala razne modrosti, obiskala tudi letališče na Lescah, in ugotovila da ni tam nikakršne aktivnosti. Ha, pa smo jih, ali kakor reče moj soosed: “Kdor je letu je letu!” In midva sva. Oni pa ne. Dodaten razlog da odločitev za padalstvo in menjavo načina letenja ni bila napačna?

No skratka, potem greva na Gozd, srečava nekaj drugih padalcev, in se malo pogovoriva o tem in onem.

Za ta dan je bilo v namenu opraviti dva štarta, od katerih se je prvi izkazal za uspešnega, pri drugem pa sem…No, po uspešnem dvigu naredil neumnost, padalo ni bilo pravilno obremenjeno, in skupaj z njim sem najprej “pofrezal” malo podrasti, potem pa skoraj zapel drevo, pa ne pri tleh, ker me je med tem dvignilo in.. no, posledice bi bile lahko dosti hujše. H sreči sem čisto malo pred obešanjem uspel zaviti vstran, in tako se je štart vseeno izkazal za.. poluspešnega.

Bom si jaz do naslednjič še malo ogledal naš šolski video…

Tokrat malce zafrkancije:

Pastakl se lahko v danih pogojih spremeni v psa, opico, …(po želji vstavi poljubno vrsto pošasti). Odvisno pač od vrste prisotnih ljudi, če so to skavti, se možnosti skokovito povečajo.

Podsvobodnimsoncem pravi, da imava rada lisico, Psa, kroto, amebo, aha, in miško tudi. (ker vem da nimate pojma za kaj se gre, lahko živali preskočite, važno da imava midva večji pomen v njih kot je videti)

Torej, naj samo za vas ta trenutek predstavim polimorfnost Pastakla, tokrat v obliki PSA in od časa do časa tudi v obliki OPICE

Če bi znal bi dal slikice iz youtuba direktno noter, tako kot je na nekaterih drugih blogih, pa sem lama.

Tole pa loči dobre prijatelje od prijateljev.

Na sliki sta kartica in origami lisica. Eno sem dobil danes po pošti kar tako, in drugo včeraj na “večerji”.

Dve zelo preprosti stvari lahko toliko pomenita…

In za vse tiste nevedne: ni rdeča nit v tem da sem dobil, rdeča nit je v tem, da se je nekdo spomnil, da bo to naredil, da je moral dobiti idejo, kako presenetiti, da se je moral potruditi izdelati!

Pa da ne bo pomote, mislim da so česa tazga sposobne narest štiri osebe izmed ostalih v mojem življenju ki jih tretiram kot prijatelje, dela dveh pač ni tukaj…

Po drugi strani… žal mi je, da tega nisem že sam naredil… večkrat. Ampak, saj ni konec priložnosti?

Moj koncept o vzgajanju kril končno kaže nekakšne rezultate

Tole so slike iz torkovega višinskega leta. Višinski let je nagrada za uspešon zaključen začetniški tečaj za jadralnega padalca. Z inštruktorjem smo bili zmenjeni proti večeru na Gozdu, to je hrib pod Kriško goro, in ima okoli 350 metrov višinske razlike z pristajališčem.

Aja, kdor pozorno opazuje: dobili smo nova padala.

Da ovekovečim veliki dogodek sem malo poslikal z telefonom, niso najboljše slike, ampak bolje pa je kot nič. In ker slike povedo več kot tisoč besed… kogar zanima: malce se premakni dol.

Tale tukaj je “sošolec” Rok in naš inštruktor Simeon.

A tukaj dol gremo? :S

Jože požen, mi smo prpravlen! Klicni znak: avalon rumeni.

Rok dviguje padalo…

..in odleti.

In ker se lepega vremena ne sme metati stran, je takoj na vrsti Marko. Tisti žakelj na trebuhu je rezervno padalo. Le zakaj nam je Simeon tako natančno razložil njegovo delovanje prav na ta dan?

Letal sem pa tudi jaz, samo ni mojih slik.

Ko bom imel v zraku nekoliko manj opravil¹ poslikam še kakšno zračno.

____________________________________________________________________

1. No saj letenje zame ni povsem novo, ampak a z letalno napravo tega tipa sem še nekoliko preveč zaposlen, z vodenjem in pridobivanjem izkušenj.

Vse je odvisno od percepcije¹. Pikapolonica² je srčkana in nasploh lepa, medtem ko je smrdljivec³ nasploh zoprna in odurna beštija. Ampak… ti dve živalci se v evolucijskem smislu ne razlikujeta kaj dosti. Oba sta hrošča, še velikosti podobne, le izgled imata različen. (oh, in eden smrdi, pustimo to)

Ravno tako je med ljudmi. Za nekatere sem napihnjena, neumna, neprijazna, brezsrčna pošast, za druge ravno nasprotno, ampak samo jaz točno vem kaj sem. Drugi pa me jemljejo takega kot me vidijo skozi njihove lastne oči. In dokler me vidijo kot pošast ali svetnika, je to njihov problem, oziroma, težave sploh ni, dokler je na vsaki strani nekaj zagovornikov te teorije. Če jih zmanjka na dobri, to pomeni, da je sedaj nekaj res narobe, ko pa jih zmanjka na slabi… Ali imaš veliko denarja ali pa kakšno drugo moč. No, zase se ne bojim, imam jih mnogo na strani smrdljivca, in le nekaj na strani pikapolonice, in menim da me pikapolonična stran pozna le malo bolje od smrdljivčeve⁴.

Najbolje je torej imeti ljudi na sredini. To so tisti, ki vedo, da si dobro jajce, kljub temu da si malce počeno. Še najbolj fer.

Zatorej, naj nihče ne obupa ob negativnih kritik, vsaj dokler na drugi strani še obstaja vsaj ena.

Kakor pravi Smolar: “En te pljuva, drug te hvali” In v življenju bo vedno tako. Ker se pač ne moreš z vsemi razumet.

Imam prav, ali ne?

In ko smo že pri percepciji:

SPREHAJANJE PSA (resnična zgodba, na kar sicer ne bom stavil ampak… služi moji današnji teoriji)

Neka ženska je letela iz Seattlea v San Francisco. Letalo je med potjo nenapovedano zavilo v Sacramento. Stevardesa je potnike obvestila, da bo zamuda in če želijo z letala, naj upoštevajo, da bo vkrcanje čez 50 minut.
Vsi so šli z letala, razen gospe, ki je bila slepa. Če si šel mimo nje, si lahko videl, da je slepa, saj je njen pes vodnik za slepe ves polet mirno ležal pod prednjimi sedeži.
Po tem, da jo je pilot, ki se ji je približal, poklical po imenu, si lahko vedel, da pogosto leti na tej liniji. Pilot ji je rekel: “Kathy, v Sacramentu bomo skoraj celo uro. Bi šli z letala in si pretegnili noge?” Slepa gospa mu je odgovorila: “Ne, hvala, ampak mogoče bi pa Buddy rad pretegnil svoje noge.”
Predstavljajte si tole:
Vsi ljudje ob vhodu v letališko stavbo so okameneli, ko so opazili, da z letala prihaja pilot s psom vodnikom za slepe!
Pilot je celo nosil sončna očala. Ljudje so bili pretreseni. Niso samo poskušali zamenjati letal, poskušali so zamenjati tudi letalske prevoznike!

1. percepcija = vidik. Gledati s svojo lastno percepcijo = presojati s svojimi očmi.

2. palomena prasina alias smrdljivka

3. Coccinella septempunctata alias “pikpilonk”

4. Le malo bolje. To pomeni, da se zavedam da nisem presežek v samih pozitivnih lastnostih, da pa se mi zdi da se v svojem ravnanju le nagibam nekoliko bolj na +. Zato to pomeni le malo bolje, ker če ne vidijo nobene moje slabe reči, potem me ne poznajo dobro. Ampak mislim da jih večina zna kako naštet..

Ali kaj je svoboda…

…sem premišljeval v teh dneh, ko se ukvarjam z izpitom za fax. Pa ne da me je prav to navdihnilo, saj lahko idejo o svobodi najdemo povsod.

Torej, kaj točno je svoboda? Prisostvujem predavanjem, ki se začnejo ob določeni uri. Določena ura? To je zelo svobodno… No, če boste tule rekli da se obešam na malenkosti.. imate tokrat prav. Ampak Če vzamem samo vpis v nadaljni izobraževalni program¹ , ki je običajno pogojen z določenim številom točk, ki pač hodijo na roke uspešnim in pridnim, tistim pa, ki bi jim stvar ležala, omeji udeležbo. Pa pustimo to, skratka, svoboda tole ravno ni. Ampak, če bi takole gledal, potem sem morda zavil na stranpot že na samem začetku. Pa verjetno nisem.

Ker imam pričati o svobodi, ki si jo ljudje sami kratimo. Primer je sprejemanje odgovornosti. Odgovornost je zame nesvodoba. Ker si želim izpeljati stvari kakor je treba, to pomeni najbolje kar znam, je običajno za to potrebno precej energije. Ki pa trati energijo za meni ljubše stvari. No, vsake odgovornosti seveda ne morem uvrstiti med nezaželene pa vendar, svoboda to ni. Zato me zanima, zakaj točno ljudje sploh sprejemajo odgovornosti, ki niso nujno povezane z njihovim preživetjem, službo…²

Te dni me je namreč doletela ponudba o prevzemu mentorstva pritrkovalski skupini, kar mi sicer ne diši preveč, in si tega ne želim, hkrati pa vem, da sem edini primeren, in da je nekdo na položaju nujno potreben. No, ravnokar sem prišel do novega spoznanja, kaj je nujno? Tale tema ima sicer še kar veliko zaledje za izčrpati.

Svoboda v odnosu do nekoga. Se pravi, čim nekoga udomačiš, pomeni da mu odvzameš svobodo. Nekoliko radikalen primer so domače živali na verigah, ampak, vzemimo z rezervo. Torej, udomačitev nekoga, je odvzem svobode, vsekakor. Ampak, med ljudmi o udomačitvi govorimo na nekoliko bolj sofisticiran način, in vsled udomačitve se svobodi odrečemo sami.

In… Če se nahajaš v nekem resnem odnosu³ je odpoved svobodi pač nujna. Ker v odnosu je skoraj nujno za nekoga skrbet. Ampak, mislim da jo prostovoljno dam, ker mi biti udomačen prinaša več kot biti svoboden, ker sem lahko delno svoboden in en del “prodam” za udomačitev. In ker mi je skrbeti, v veselje, ker dobim s tem več kot izgubim.

 In kaj je za vas svoboda?

___________________________________________________________

1. da o osnovnem ne izgubljam besed, ampak ta je nujen, prav tako kot določena ura.

2. skavti so v bistvu krasen primer.

3. Fant, dekle, mož, žena, (ovca? )

V kronološkem zaporedju:

1. Kdor se zgodaj spravi s postelje ima od dneva več in je lahko priča čudovitim rečem. (ok, to sm že vedel)

2. Inštruktor ni tam zato, da ti vzame evre pač pa ti utegne iti bolje če poslušaš njegova navodila.

3. Nadlega gor al pa dol, poogum se običajno izplača.

4. Nočni potepi so nekaj najboljšega kar se ti lahko primeri.

5. Nekajkrat premisli, preden izustiš traparijo ko ti nekaj uspe čisto po nesreči, in veš da bi se za to matral naslednje tri mesece in se zaradi izrečene traparije tudi boš.

6. Na Pokojišču se ponoči potikajo čudne beštije.

7. 2 uri in pol je ubistvu zelo malo časa. (Tole bi si moral zapomniiti za takrat ko se učim)

Manj kot 5 km od domačega brloga sem našel sotesko, v kateri sem sicer že bil enkrat, a le do prvega jezu, zato je tole zame skoraj vse novo. Manj kot 5 km od doma!!! Sram me je, in ob enem sem tudi potrdil svojo trditev, da se ni treba plazit daleč, da odkrivaš kaj novega.

Kaj sem tam počel je.. zgodba. Za kdaj drugič. In v filozofsko rubriko.

Slike:

Tukajle se Janez matra po spolzkih kamnih.

Tole je soteska (no shit, Sherlock) in slika je slaba, skrajni čas da si fotoaparat omislim

Z otroki v hribe.

Tale v zelenem je pa en usekanc, ki mu ni dovolj samo raziskovanje pač pa mora domov priti moker in osvinjan. (in ja, pelje se v tujem avtu. Naj imajo še drugi kaj od njegovega poguma, vsaj potem ko čistijo avte)

Motem sva našla neko pradavno vodno zajetje. Janez je ugotovil da že zelo dolgo ni noben premikal ventila, in je moral popravit to napako.

Nakar pridemo do čarovničine koče sredi gozda. (Tisto zraven ni Metka pa čarovnica tudi ne. (op. u.))

Potem pridemo do jeza. Ja, sredi gozda in visokogorja

Drselo je kar precej, ampak tole je bila stvar časti! Tista pletenica tam zraven je bila bolj v nadlego kot v oporo, ker ni bila nikamor pritrjena.

Tole je pa na vrhu. Sledil je nekoliko vratolomen spust, potem pa domov.